Jaz sem Anna.

Ja, vem. Marsikomu grem na živce, ker ves čas težim s to šolo. Ker kaj jim bo pa hudega, saj bodo vse nadoknadili, saj jim je čisto fino.

Samo otroci naj ne glede na vse in karkoli kot hrčki v kletki dalje tečejo svoj krog.

Kar je pri vsej zadevi najbolj moteče, je to, da je vse skupaj 'karnekaj', po domače, 'saj bomo/boste že'. Neresno, nestrokovno, neprimerno. Pri nas imamo si...

Mar veš Kdo si Kam greš Je komu mar Avti drvijo Šteješ korake Prazne poglede Temne oblake Je to sploh res Mogoče si v sanjah Mogoče te ni Pa se ti le zdi Sto...

Bolečina. Tista zoprna zadeva, ki se je v našem udobnem življenju neskončno bojimo. Če bi vprašala, zakaj, bi bil odgovor najbrž 'ker boli'. Ah. Ja. In ? Sle...

Če moram skriti svoje spomine, svoje izkušnje, svojo vsebino, potem sem kdo ? Potem nisem. Pa sem.

We should be grateful we have the front row ticket to watch them learn, play, struggle and grow.

Pričakovanja, želje, predstave, kako bi moralo biti. Veliko tega. In resničnost, ki temu noče slediti. Ta razkorak vedno boli.

Moje otroštvo, pa tudi preostanek prve polovice mojega življenja, ni bilo ravno takšno, kot bi si ga kdorkoli želel zase ali za svojega otroka. Tudi za svoje...

Poskušam se spomniti ene same priložnosti, ko sem se nekomu predstavila tako, da sem povedala, kaj je moj poklic in koliko otrok imam.

Včeraj sva se po res dolgem času sprehodila skozi večerno Ljubljano. Bil je eden tistih večerov, ki sem jih imela nadvse rada, ko smo še živeli v mestu. Dovo...

Prva stvar, ki jo morate dojeti, you failed. Druga, lahko to popravite. Otroku niste zagotovili tistega, kar najbolj potrebuje. Varnost, sprejetost, pripadno...

Pred otrokom ne moreš igrati heroja, ker vedno ve, kaj je v resnici v tebi. 

Sem jo imela, popolno rit, pa trebuh in vse ostalo tudi. Takšno, ki bi lahko šla brez filtra na instagram ali v reklamo za spodnje perilo.

Razmišljam, koliko sedežev v avtu je treba podreti, da zjutraj notri stlačim kolo. Ker mora mulc v šolo prinesti kolo. Neumno kot se sliši, pripeljati ga ne ...

Rada bi vam povedala zgodbo. Pa je ne povem. Ne zato, ker ne bi znala ali zmogla, že zdavnaj sem jo zapisala. Zato, ker se je ne da povedati tako, da bi bili...

Že ko sem bila majhna, se mi je zdelo, da so prave zmage tiste, ki ne vsebujejo (tujega) poraza.

Po pol ure rokoborbe si bogatejši za umite zobe, nategnjeno vratno mišico in nadstandardno bolečino nekje doli v križu.

Najpomembnejše od vsega se mi zdi to, da se - preden karkoli storiš - ustaviš in se vprašaš, ali hočeš pomagati ali prizadeti ?

Nekatere stvari pač niso dobre. Za nič. Lahko pa z njimi vred vseeno zelo dobro živiš.