Jaz sem Anna.

Pred petimi leti sem po obisku pri terapevtu napisala zgodbo. Napisala tako, kot da je ne bo nihče nikdar bral. Pa tudi, če bi jo hotel,...

Sem jo imela, popolno rit, pa trebuh in vse ostalo tudi. Takšno, ki bi lahko šla brez filtra na instagram ali v reklamo za spodnje perilo.

Petek, ki se začne kot vsi drugi. Ob uri, ko vse celice v mojem telesu še globoko spijo in ne bi znala čisto pojasniti, kaj me torej...

Luckiest girl alive. Film, ki sem ga gledala po naključju, ker mi ga je Netflix pač serviral pred nos. Mila Kunis mi je načeloma všeč, pa...

Ko sem bila stara deset let, me je nekje med metanjem košarkarske žoge v leseno gajbico za sadje pred blokom prešinilo, da ne bom nikdar...

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. No, tudi prve ne. Imela je šest mesecev in en teden, ko sem jo prvič skoraj izgubila.

Najlažje je izza varnega zaslona skrbeti za tuje otroke, tako, da kritiziraš njihove starše.

Razložil mi je:'Socializacija je to, da se pretvarjaš, da nisi tak, kot v resnici si, zato, da si sprejet.' In lahko sem le tiho prikimala.

Moja sreča ni tvoji prav nič podobna.

Včasih se vprašam, ali jo bodo vse te njene male bitke na koncu zlomile, ali naredile neustavljivo močno? Ne vem.

Dvajset let nazaj sem na Pravni fakulteti v Ljubljani izbrala temo za diplomsko nalogo. Pri predmetu, ki mi je bil poleg rimskega prava...

Dnevi, ko ni nič tako, kot bi moralo biti.

Čakam, da lahko izklopim ta zasilni program in postanem nazaj jaz. Samo jaz. Običajen človek, običajnih sposobnosti.

Sem poslušala zadnjič med vožnjo po radiu, da 'nekatere estradnice (kdo si je izmislil to besedo?), ki so tudi mame, poročajo, da se jim...

Ostanimo ljudje. Odprimo oči tudi za tiste, ki niso kot mi. Prisluhnimo drug drugemu. Res, ne pomaga biti živ, če nisi človek.

Dejstvo je, da otroci so prihodnost, ne glede na to, ali nam kaj pomenijo ali nič, ali skrbimo za njih, ali pa jih popolnoma zanemarimo....

Otrok resnično potrebuje tako zelo malo vsega, kar bi mu radi dali. In tako zelo veliko ničesar.

Tega, kar zdaj živijo, tega jim pa ne znam razložiti.

Ne obstaja edino prav. Življenje ni kamen in ljudje nismo kipi in zares živimo šele skozi dialog in dogovor o tem, kdo smo in kam gremo.

Ja, vem. Marsikomu grem na živce, ker ves čas težim s to šolo. Ker kaj jim bo pa hudega, saj bodo vse nadoknadili, saj jim je čisto fino.