Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Otroci to zmorejo



Pred enim letom me je presenetila precej prej, kot sem jo pričakovala. Moja punčka. Najprej je prišla gripa, pa potem slavni prvi lockdown, pa homeschooling, pa norice x2 (ja, po mesecu dni izolacije sta jih mulca dobila na isti dan🤷‍♀️), pa poplava, pa najbrž še kaj, kar sem pozabila. No, očitno je punca za akcijo in se ji je mudilo, da se nam čimprej zares pridruži. Če dam šalo na stran - prepričana sem, da si je izbrala pravi trenutek, da je bilo vse tako, kot mora biti.



Ko je bila stara dobro uro, so v porodno sobo prispeli izvidi, ki so povedali, kar se mi je nekako tudi zdelo, da bodo. Punčka ima zelo redko bolezen, s katero ni čisto enostavno živeti. Spada med težke hemofilije. Da ni čisto enostavno, vem zato, ker eno takšno (zdaj ne več majhno) punčko že imamo. Seveda za trenutek pomisliš, da bi ji želel, da ne bi bilo tako. Pa hkrati verjamem, da bo na koncu jasno, da je tako, kot je, popolnoma v redu. Ne najlažje, tudi ne vedno najlepše, pa vendar popolno.


Leto dni kasneje je to mini človeško bitje pogumno premagalo že kar nekaj težav. In še veliko jih bo. Drobna in nežna, je tudi neverjetno borbena. Včasih se vprašam, ali jo bodo vse te njene male bitke na koncu zlomile, ali naredile neustavljivo močno? Ne vem.




Spomnim se mame, s katero smo pred več kot desetletjem skupaj sedeli v čakalnici hematoonkološke ambulante. Dve malčici, vsaka s svojo precej veliko boleznijo, in še večjim nasmehom, sta navdušeno čebljali in imeli druga drugi ogromno za povedati. Ta mama ju je nekaj časa zamišljeno opazovala, nato pa pripomnila:"Zakaj je tako, da ravno takšni veseli, energije polni otroci, dobijo takšne težke bolezni?" Vprašanje je bilo retorično. Ampak ne da bi kaj dosti pomislila, sem odvrnila:"Zato, ker oni to zmorejo."


To je misel, ki me boli in tolaži hkrati. Otroci vedno zmorejo. Tudi, ko izgubijo. Zmorejo tudi to. Oni ljubijo brez meje in pogoja. Mi odrasli, mi pa nimamo več te moči. Nekje na poti jo izgubimo. Pozabimo. Dokler ne pride nekaj ali nekdo, da nas vsaj za trenutek spomni. Hvala, da si z mano, moja mala. 💖

452 views0 comments

Recent Posts

See All