Vem, tega se zdaj ne sprašujemo več. Ne zares. Včeraj je minilo deset mesecev, odkar so se po razglasitvi epidemije prvič zaprle šole. Oziroma so bile tisti petek trinajstega (kako prikladno) sicer še odprte, ampak je bilo zaželjeno, da otroci ostanejo doma. Če bi mi takrat nekdo povedal, da bodo deset mesecev kasneje še vedno doma, le da to ne bo več zares dom, ampak bolj infrastruktura za ta izgovor za zaprte šole, ki mu rečemo šola na daljavo - v bistvu ne vem. Sprašujem se, ali bi bilo kaj drugače, če bi to vedela že takrat. Mogoče bi vse skupaj vzela še počasneje, kot sem.
Mene je ta epidemija ujela točno šest mesecev nosečo, ko sem se ravno postavljala nazaj na noge po preboleni gripi. Ker sem dojenčico pričakovala v prvi polovici junija, sem računala na miren preostanek nosečnosti in obilo časa za pripravo doma na dodatnega člana. No, ta načrt je zdržal slaba dva dneva. Predpisani 'čimveč počitka' se je spremenil v poučevanje treh otrok, četrti je na srečo zmogel vse sam, skrb za tri predšolske, pripravo dvanajstih obrokov dnevno, vsaj tako se je zdelo, in vse ostalo, kar pač zraven paše. Pri nas je bila to tudi poplava, katere posledic do danes še nismo utegnili v celoti sanirati.
Marsikdo me vpraša, kako sva to zmogla. In vsakemu odgovorim enako - tako kot v glavnem vsi ostali. Težko. V resnici sem si spomladi vzela najprej teden dni časa, da sem si sploh znala zamisliti, kaj pravzaprav je čez noč postala moja vloga, kaj vse vsebuje, kaj pričakujem od sebe, od Roka, od otrok. Pa še en teden, da sem dojela, kakšen sistem dela ima vsak posamezen učitelj v šoli, da lahko vsakega otroka posebaj vodim skozi nekaj, kar mi je sprva delovalo kot neskončen labirint navodil. Potem sem se preklopila na nek program, na katerem delujem še zdaj. Program, v katerem ni prostora za moje potrebe, občutke, kaj šele želje, načrte, pričakovanja. V resnici niti za lasten razum ni prostora, ker se ti utegne odpeljati. Osredotočiš se zgolj in samo na to, da te svoje mladiče varno spraviš skozi to nekaj, karkoli že je. Vsekakor zanje ni ne dobro ne varno.
Jaz sem od pomladi na čakanju. Pa ne na delo. Čakam, da lahko izklopim ta zasilni program in postanem spet jaz. Samo jaz. Običajen človek, običajnih sposobnosti. Ker odkar živim v tem mehurčku korone in šole me sploh ni. Povsem prazen občutek je. Ko se nikakor ne srečaš več. Ne sebe, ne človeka, ki ti je bil prej kdaj bliže kot ti sam sebi. Medtem brez napake opravljaš naloge. Preverjaš opremo. Printaš navodila. Razporejaš, usklajuješ, pripravljaš, nadzoruješ, preverjaš, usmerjaš, odgovarjaš, razlagaš, rešuješ, vztrajaš, pa spet vodiš, še več vztrajaš, spodbujaš, miriš in tolažiš. Odgovarjaš maile, rešuješ gospodinjske, likovne, glasbene, tehnične in ostale projekte. Dojiš, kuhaš, čistiš, pereš, kuhaš in spet kuhaš. Ukazuješ, zapoveduješ, prepoveduješ, razrešuješ in redno obupuješ. Skratka, počneš vse. Nekako ti niti ni težko. Le obstajaš ne več. Postaneš visokofunkcionalna prazna lupina. O tem seveda na govoriš. Ker se ne spodobi. Zlasti zdaj, v teh razmerah ne. Počutiš se krivo ob sami ideji. Starši bomo že zmogli, samo otrokom naj vrnejo življenje. Tako nekako razmišljaš. V resnici sploh ne razmišljaš, dokler te kdo tako ali drugače ne prisili.
Moja dojenčica se je rodila sredi maja, tri tedne prekmalu. Majhna, popolna, z napako. Rojevala sem jo dlje, kot njenih šest bratov in sester skupaj. Telo me ni ubogalo. Kot da ni moje. Kot vse tole življenje. Ni več moje. Kot da si lutka na odru, ki danes pleše tako, jutri drugače, v nobenem primeru pa korak ni tvoj.
Danes, več kot deset mesecev od tistega divjega štarta, smo bogatejši za enega otroka, enega šolarja in pet novih elektronskih naprav. In to vse skupaj iskreno ni več težko. Učitelji dajejo od sebe vse in še več, otroci se znajdejo in sami opravijo vse naloge. Čeprav se mi dozdeva, da v resnici nimajo pojma, kaj počnejo. In predvsem zakaj. Jaz pa tudi ne. Srečna, da imam vse te majhne otroke, ki so prava terapija za utrujeno dušo. Zaskrbljena, ker ne vem, v kakšen svet odraščajo. Hvaležna, da smo skupaj. Na varnem. Ki se vse bolj zdi, da to ni.
