Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Popolno telo ?

Updated: Mar 10

Oh, resno, no. Vsakih par minut se spotaknem ob nekoga, ki mi ponuja popolno rit, popolno telo, popolno postavo, popolno transformacijo telesa.

Popolno telo ? Ne vem, kaj je to za vas, zame je popolno telo tisto, s katerim lahko počnem, kar imam rada, kar mi veliko pomeni. Ne tisto, ki je šlo skozi pet filtrov na instagramu, da rit izpade gladka kot porcelanska skleda. In v resnici, če nimaš ambicije postati Victoria's secret angelček ali CK model za spodnje perilo, potem ne rabiš popolne riti. Karkoli to že je.

Jedilnik dobiš po pošti, izdelan za tri mesece vnaprej. Mhm. Kaj pa, ko bi si pripravili oblačila za tri mesece vnaprej. Od spodnjih hlač do škornjev. Ne glede na letni čas, vreme, počutje ali to, kar nameravaš početi. Plezati na Triglav, poležavati na plaži, študirati za zadnji izpit, smučati na ledeniku ali paradirati po rdeči preprogi. Ne bi, ne ? No, tudi jesti ne tako. Edini jedilnik, ki ima smisel, je tisti, ki ga ustvarjaš sproti, ko poslušaš svoje telo. Se mi zdi, da ljudje pretežno sploh ne živijo več v telesih, ampak jih od jutra do večera preganjajo misli, ki se jih trudijo ujeti. Ali pa jim ubežati.

Poznam to, tudi jaz sem desetletje in pol to počela. Vem, kako težko je. In kako v resnici prazno.

Brez telesa ni nič. Vsako, kakršnokoli že, če živi, je popolno. Tudi ko zboli, se poškoduje, izgubi kakšen del - sposobnost regeneracije, kompenzacije, prilagajanja je neizmerna. Namesto, da ugotavljamo, ali je vsak hribček six-packa prav zaobljen, bi se lahko raje vprašali, ali znamo dihati ? Ali se znamo umiriti in ne misliti. Res začutiti vsak delček telesa, ki nam ves čas sporoča, kaj zares potrebuje. Mu prisluhnemo ?

Ne, da si zdrav in v formi ne rabiš nobenega rigoroznega režima. In nobenih super duper magičnih formul, dodatkov, praškov in podobnega.

Telo ve, kaj potrebuje. Glava pa bi vedno nekaj rada, pri čemer običajno ne ve, kaj to je. Zagotovo pa je nekaj, česar nima, je večno nezadovoljna, zasvojena, razdvojena, nekaj lovi, ali pred nečim beži.

Ko sem bila stara 19 let, je moje telo tehtalo 31kg. Pri 165 cm. Zimo sem morala preživeti ob morju, kjer so temperature kakšnih deset stopinj višje, saj naših običajnih zimskih temperatur moje telo ni več zmoglo. Lahko mi verjamete na besedo, da je bila kakršnakoli popolnost zadnje, kar sem takrat iskala. Iskala sem izhod. Iz tistega ponavljajočega se kroga, ki ni imel smisla.

Dve leti kasneje je tehtalo skoraj dvakrat toliko in bilo v tako slabem stanju, da je tudi moj vedno pozitivni kardiolog izgubil nasmešek na obrazu. Bilo je vneto. Prav vse. Od oteklin in bolečin nisem mogla hoditi. Itak nisem mogla ničesar obuti. Dvesto metrov je bila razdalja, ki sem jo za silo zmogla, v dve številki prevelikih natikačih.

Zdaj je oboje za mano. Brez diete, brez jedilnika, brez predpisanega treninga, vadbe ali česarkoli. Nisem hotela nič od tega. Že dvajset let nazaj sem bila sita vseh smernic in novih študij in revolucionarnih odkritij. V tem vmesnem času se je vse tolikokrat zavrtelo v krogu in postavilo na glavo, da bi se počutila že skrajno neumno, če bi še karkoli vzela resno. Hotela samo eno, slišati svoje telo. Čutiti, kaj potrebuje, in koliko in kdaj.

Še dve leti kasneje sem vsak dan preplavala dva kilometra in jih deset pretekla. Čez dan sem študirala, kasneje delala, noči preplesala. Tako sem živela kar dolga leta. In bila videta videti precej 'popolno'. Ampak to ni bila nikakršna zmaga, čeprav je bilo videti, da je. Še vedno, ali bolje že spet sem bila čisto gluha za lastno telo. In me je pač ustavilo, vedno te ustavi.

Fast forward osemnajst let, sem rodila in dojila kar nekaj otrok. In še vedno ali spet lahko brez posebnih težav preplavam tista dva ali pretečem onih deset kilometrov. Samo precej počasneje. Ampak tega ne počnem. Ker se mi ne da. Če se mi bo še kdaj tako zdelo, pa tudi bom. Še bolj verjetno pa bom počela kaj, zaradi česar se mi že zdaj zasvetijo oči.


Vseeno nosim tudi petnajst let stare hlače. Jem, ko mi paše. Kar in kolikor mi paše. Brez super hrane, praškov in ostalih dodatkov. Res pa, da to običajno ni junk, ker ta mi pač ne paše. Ne pijem ne zelenega ne kakšnega drugega čaja, alkohola tudi ne. Rada sem z vsakim koščkom zavesti tukaj. Tudi moram biti. In prav nikdar ne jem zajtrka, po katerem mi je bilo že v otroštvu obupno slabo. Jem pa vsak dan čokolado. In pijem kavo. In vodo. Obojega veliko. Ne, ne po predpisanih smernicah - kapo dol komurkoli, ki bi to zmogel, ker se jih tričetrt itak med sabo izključuje. Tudi nisem videti popolno, nimam popolne postave, tudi popolne riti ne. Da koža na trebuhu ne more biti ravno za na razstavo, je menda tudi jasno. Sem jo pa imela, popolno rit, pa trebuh in vse ostalo tudi. Takšno, ki bi lahko šla brez filtra na instagram ali v reklamo za spodnje perilo. In z njo vred sem bila popolnoma osamljena, nezadovoljna in nesrečna.

V 'popolnem' videzu, telesu, riti ali čemerkoli drugem se ne skrivata ne sreča ne smisel. Še manj ljubezen, o kateri najbrž vsi sanjamo takrat, ko se trudimo biti dovolj popolni, da bi si jo zaslužili. Ljudje nismo slike. Živi smo, čutimo, premikamo se, spreminjamo. In tista zlata sredina, tisto ravnovesje, ki ga vsi iščemo, to nosimo zapisano v sebi. Tam zunaj nekje, kjer jo vsi iščemo, je ni. Tam ni ničesar. Vse tisto pomembno je v nas samih. In naravi, s katero dihamo v enem ritmu, isti dih, isti zrak, četudi si domišljamo, da ji lahko ubežimo.

584 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.