Eno od vprašanj, na katere nikdar nisem našla odgovora. Kaj rečeš triletnemu otroku, ki je bil v življenju zboden že več stokrat, ko ob pogledu na iglo v tvoji roki začne jokati:"Neee, mamiii, ne me špikat!"
Ti pa veš, da ga ta "špik" rešuje pred raznoraznimi nepovratnimi okvarami, pa pred še bolj zoprnim "špikom", ki pride v poštev takrat, ko je treba reševati življenje. To delam že dolga leta, ker je starejši otrok z enako težavo že napol odrasel, le da pri prvem tega nisem tako zgodaj počela sama, pri šestih letih pa tak otrok že razume. Veliko več, kot bi pri taki starosti smel. Kakorkoli obrnem, ne vem, nimam odgovora. Ja, vem kaj reči, ko to naredi medicinska sestra, ali če bi tudi kdorkoli drug. Ampak ne mama. Tisti nekdo na tem svetu, ki naj bi ga varoval pred tem, da kdorkoli posega v njegovo telo na način, ki je neprijeten, boleč, ali drugače nezaželen. In namesto tega počnem točno to. Ne, zavest, da počnem nekaj, kar je za otroka dobro, mi tu popolnoma nič ne pomaga. Ker počnem tudi nekaj, kar je slabo. Zelo zelo slabo.
Ob pomanjkanju boljše ideje uporabim tisto, kar se mi v življenju na sploh vedno zdi najvarnejša izbira, čeprav ni najbolj priljubljeno. Golo resnico. "Vem, da nočeš. Vem, da boli. Ampak jaz to zdaj moram narediti. Ena, dva, tri, zdaj bo zabolelo."
Ona joka, jaz bi tudi, pa ne smem. Potem jo stisnem v naročje in se trudim ne misliti na to, da sem ravnokar naredila nekaj, česar ne bi nikdar smela, pa hkrati sem točno to morala, ker so vse druge možnosti še veliko slabše od te. Trenutki, ko je težko ohraniti zdravo pamet.
Delam dobro? Ali slabo? Ne vem. Pravzaprav sem precej prepričana, da oboje. Se mi pa vedno bolj dozdeva, da v resnici to sploh ni pomembno.
Da je v resnici to mogoče eden večjih problemov sodobnega starševstva. Da smo obsedeni s tem, da moramo vedno in v vseh primerih biti dobri starši, ki vedno in ves čas delajo dobro. In ker to seveda ni mogoče, si izmišljujemo takšne in drugačne teorije in razlage za svoje izbire, da predvsem sebe in druge prepričamo, kako in zakaj je to, kar delamo, dobro. Ker slabo pač ne sme biti, ker mi seveda nismo slabi starši.
Pred kratkim sem na primer poslušala razglabljanje o tem, kako na 'dober' način učiti pol leta starega dojenčka, da prespi celo noč v svoji postelji. Priznam, da nisem pretirano zavzeto poslušala. Malo zato, ker je moj najmlajši otrok star blizu 4 leta in se me to neposredno ne tiče več, bolj pa zato, ker se je razlaga začela s tem, da pri pol leta dojenček ne rabi več nočnega dojenja, ampak ga (manipulator grdi) le hoče, zato mu tega seveda ne bomo dali (ker to bi bilo razvajanje, tega pa nočemo, a ne), ampak ga bomo naučili živeti brez. Koncept, ob katerem me kakršnakoli že nadaljnja razlaga prav res ne zanima.
Dojenčki niso majhni odrasli. Ne manipulirajo in ne žonglirajo z željami in potrebami in za razliko od odraslih precej dobro čutijo, kaj potrebujejo in česa ne. Zato vedo, da potrebujejo na primer dojenje, ne potrebujejo pa na primer svoje postelje, kaj šele svojo sobo. Lahko pa seveda preživijo tudi brez tega, kar potrebujejo, kar je super, ker včasih to ni na voljo. Mogoče zato, ker enostavno ne gre (ja, v teoriji lahko vsaka mama doji, v praksi pa ne more vsaka mama v vsakem trenutku dojiti vsakega otroka, o tem mogoče kdaj drugič), mogoče pa zato, ker mama preprosto noče (več). In to je v resnici vse, kar je o tem za povedati. Dojenčka 'učiš spati', ko imaš nočnega vstajanja in dojenja dovolj. Ni nobene potrebe po tem, da to utemeljuješ z njegovimi ne-potrebami, izsiljevanjem in podobnimi odraslimi navadami.
Pa v resnici ga ne učiš prespati celo noč. On se še naprej zbuja, ampak te neha iskati. Ne, ker te ne potrebuje. Ampak ker se je naučil, da ne bo dobil tistega kar išče. Zato odneha. Umakne svojo potrebo. Lekcija osvojena. To je vse.
Lahko to sprejmeš? Super. Ne? Potem pač raje vstajaj. Samo ne iskati znanstvenih razlag za to, da seveda rabiš spati, če hočeš podnevi poleg skrbi za otroka imeti še vse pospravljeno, skuhano, oprano, mogoče tudi uploadano na Instagram.
Ne vem, ali je kaj narobe s tem, da otroka naučiš funkcionirati tako, da tebi odgovarja. Ampak če nisi obseden s tem, da moraš na vsakem koraku sebi in drugim dokazovati, kako dober in požrtvovalen starš si, mogoče niti ni pomembno.
Ker v resnici skoraj vse, kar danes počnemo z otroki, ni dobro za njih, ampak za nas. Od otroške posteljice do NPZ-jev, prav vse je namenjeno nam, ne njim. Oni rabijo, da jih tukaj, zdaj, vidimo, točno takšne, kot tukaj, zdaj, so. Z vsemi njihovimi potrebami in hotenji vred. Mi, mi se ukvarjamo s tem, kaj moramo početi, da v neki nedoločni prihodnosti oni bodo ali ne bodo tako ali drugače (ne) sprejemljivi in da bomo sami sebi in celemu svetu lahko rekli, da smo bili dobri starši, ker smo jim nudili prav vse.
Ampak oni verjetno ne rabijo vsega.
Mogoče rabijo samo nas, takšne, kot smo, in dovoljenje, da smejo tudi oni biti to isto, drugače. Mogoče rabijo slišati raje "Ne, ne dam ti svoje čokolade, ker jo hočem jaz pojesti" (sebična mama?) in ne "Ne dam ti svoje čokolade, ker to ni dobro za tvoje zobke" (dobra mama?) ali pa "Ne, ne boš se dojil, ker imam jaz tega dovolj" (sebična mama?) namesto "Ti tega ne rabiš zares, veš, samo izsiljuješ me, zato ne dam" (dobra mama?).
Mogoče nihče, ne mi ne oni, ne rabi biti (vedno) dober ali prav. Mogoče ni treba biti vedno dobra mama. Mogoče otrok ne rabi (vedno) dobre mame. Mogoče je to eno težjih bremen, kar jih lahko otroku naložimo. Breme dobre mame namreč. Ampak biti samo navadna, ne-dobra mama, z ne-lepimi lastnostmi, ne-manikiranimi nohti in ne-pospravljeno kuhinjo, v kateri včasih niti ne-kuhaš, je težko. Ker ta mit dobre mame je do konca omamen, diši bolj kot sveže pražena kava, sveti se lepše kot tisto zloščeno rdeče jabolko, zadane bolj kot najbolj zlata medalja ali najmočnejša droga. Vsaj zdi se tako. Naj ostane le mit, prosim in hvala.
