• Anna

Prva zgodba

Updated: Nov 17

Pred petimi leti sem po enem od obiskov pri svojem terapevtu napisala zgodbo. Napisala tako, kot da je ne bo nihče nikdar bral. Pa tudi, če bi jo hotel, tista pisava, s katero sem pisala v star srebrn rokovnik z usnjenimi platnicami, v poplavi čustev, ki so privrela iz meni neznane globine, ni bila berljiva. Pisala sem na naključno stran, v enako naključnem trenutku. Zgodbo, ki je nisem zmogla nikdar povedati, do tistega dne tudi napisati ne. Po zadnji piki sem zaprla rokovnik, ga pospravila v nek predal in pozabila na vse skupaj.


Nekaj let kasneje sem ob branju nekega zelo osebnega bloga začutila močno željo, da se usedem in nekaj napišem. Nisem vedela, kaj, nisem vedela, zakaj, nisem vedela, komu. Čutila sem le močno željo, skoraj potrebo po tem, da nekaj, kar je v meni, postane množica besed na beli podlagi, besed, ki imajo to moč, da narišejo zgodbo, v katero lahko stopiš, jo začutiš tako jasno, kot bi jo skoraj doživel.

Pa izpod mojih prstov ni prišlo popolnoma nič. Sedela sem in strmela v prazno, ko sem se spomnila. Da sem to zgodbo že napisala. Poiskala sem tisti rokovnik in ga odprla.


Sama nisem imela težav z neberljivo pisavo, to zgodbo sem znala na pamet. Neskončno in enkrat sem jo podoživela, čeprav je bilo že prvič odveč. Hotela sem jo prepisati, pa navadna, prazna datoteka ni bila pravi prostor zanjo. Zato sem najprej postavila spletno stran, ji uredila primerno podlago, ozadje, slikovno spremljavo. Z neko nenavadno ljubeznijo sem se lotila vsega skupaj, čeprav tisto, kar sem nameravala zapisati, ni bilo nekaj, kar bi vzbujalo ljubezen. Prej grozo. Ampak ta otrok, ta deklica, ki je zgodbo pripovedovala, to je bilo zanjo. Kot spomenik otroštvu, ki se je prekmalu končalo.


Zgodbo sem objavila in poslala prijatelju, ki sem mu zaupala in vedela, da bo razumel. Anonimno jo je delil z nemajhnim krogom ljudi, za katere je vedel, da bodo razumeli.

In ljudje so brali. Števec ogledov se je povzpel daleč višje, kot bi kadarkoli pričakovala, tudi število takšnih in drugačnih, pa vendar enotno sočutnih reakcij in odzivov je bilo zame ogromno. Tudi če povsem anonimno. Jaz sem vedela, kdo je ta otrok, ki so mu te besede namenjene. In to mi je dalo mogoče več, kot vse terapije prej in potem skupaj. To, da me končno nekdo vidi in sliši moj glas. Ker to je tisto, po čemer vsi, od svojega prvega dne dalje hreprnimo. Da bi bili videni, slišani, sprejeti. Tako preprosto, pa tako težko.


Po tisti prvi sem napisala še kar nekaj zgodb. Vendar nobene več tako, kot da je ne bo nihče nikdar bral. Nisem tako pogumna. Tudi tiste prve ni potem nihče več bral. Tudi tako pogumna nisem. Ljudje, po drugi strani, so mnogi preveč podobni mrhovinarjem in ob takšnih zgodbah hočejo od človeka vse, do zadnjega koščka drobovja. In to boli.


Lahko pa napišem prvo izmed lekcij, ki sem se jih iz vsega skupaj naučila. Dovolite otrokom, še zlasti dovolite svojim deklicam, da se vam uprejo. Naj rečejo glasen in odločen NE. Naj kljubujejo, postavljajo in branijo svoje meje. In naj jih zato ne doleti kazen. Niti očitajoča pridiga, užaljen ali jezen pogled, niti odtegnitev vaše ljubezni. Ne, to ne pomeni, da lahko počnejo, karkoli jim paše, niti, da jim ni treba nič od tistega, kar od njih zahtevate. Pomeni samo to, da jim je v dno duše jasno, da se je varno upreti, kadar čutiš, da se moraš. Ker nočete, da zrastejo v nekoga, ki se bo reakcije, če se bo uprl, bal bolj, kot tistega, čemur se hoče upreti. Nočete, da zrastejo v nekoga, ki ne bo več znal reči ne.



46 views0 comments

Recent Posts

See All