top of page
  • Writer's pictureAnna

Prva zgodba

Updated: Feb 3, 2023


Pred petimi leti sem po obisku pri terapevtu napisala zgodbo. Napisala tako, kot da je ne bo nihče nikdar bral. Pa tudi, če bi jo hotel, tista pisava, s katero sem pisala v star srebrn rokovnik z usnjenimi platnicami, v poplavi čustev, ki so privrela iz meni neznane globine, ni bila berljiva. Pisala sem na naključno stran, v enako naključnem trenutku. Zgodbo, ki je nisem zmogla nikdar povedati, kaj šele napisati. Po zadnji piki sem zaprla rokovnik, ga pospravila v naključen predal in pozabila, kolikor pač lahko pozabiš na temo svojega življenja, ki te dan za dnem reže v duši, kot oster kamen v čevlju, ki se z vsakim korakom znova zažre v podplat.


Nekaj let kasneje sem ob jutranji kavi prebrala zelo oseben blog. In začutila močno željo, da se usedem in nekaj napišem. Nisem vedela, kaj, nisem vedela, zakaj, nisem vedela, komu. Čutila sem le močno željo, skoraj potrebo po tem, da nekaj, kar je v meni, postane množica besed na beli podlagi, besed, ki imajo to moč, da narišejo zgodbo, v katero lahko stopiš, jo začutiš tako jasno, kot bi jo skoraj doživel.


Pa izpod mojih prstov ni prišlo popolnoma nič. Sedela sem in strmela v prazno. Ko sem se spomnila. Da sem to zgodbo že napisala. Poiskala sem tisti rokovnik in ga odprla.


Sama nisem imela težav z neberljivo pisavo, to zgodbo sem znala na pamet. Neskončno in enkrat sem jo podoživela. Hotela sem jo prepisati, pa navadna, prazna datoteka ni bila pravi prostor zanjo. Zato sem postavila spletno stran, ji uredila primerno podlago, ozadje, slikovno spremljavo. Z neko nenavadno ljubeznijo sem se lotila vsega skupaj, čeprav v tistem, kar sem hotela zapisati, ni bilo nobene ljubezni. Bolj groza. Ampak ta otrok, ta deklica, ki je zgodbo pripovedovala, to je bilo zanjo. Kot spomenik otroštvu, ki se je prekmalu končalo.


Zgodbo sem objavila in jo pokazala prijatelju, ki sem mu zaupala in vedela, da bo razumel. Anonimno jo je delil z nemajhnim krogom ljudi, za katere je vedel, da bodo razumeli. In ljudje so brali. Števec ogledov se je povzpel daleč višje, kot bi kadarkoli pričakovala, tudi število takšnih in drugačnih, pa vendar enotno sočutnih reakcij in odzivov je bilo ogromno. Tudi če povsem anonimno. Jaz sem vedela, kdo je ta otrok, ki so mu te besede namenjene. In to mi je dalo mogoče več, kot vse terapije prej in potem skupaj. To, da me končno nekdo vidi in sliši moj glas. Ker to je tisto, po čemer vsi, od svojega prvega dne dalje hrepenimo. Da bi bili videni, slišani, sprejeti. Tako preprosto, pa vendar tako težko.



Po tisti prvi sem napisala še kar nekaj zgodb. Vendar nobene več tako, kot da je ne bo nihče nikdar bral. Nisem tako pogumna. Tudi tiste prve ni potem nihče več bral. Tudi tako pogumna nisem. Ljudje so radi preveč podobni mrhovinarjem in ob takšnih zgodbah hočejo izpuliti iz človeka vse, do zadnjega koščka drobovja. In to boli.


Lahko pa namesto tega napišem prvo izmed lekcij, ki sem se jih iz vsega skupaj naučila. Otrokom je treba dovoliti, še zlasti deklicam (ja, pristransko in v tem primeru se ne bom opravičila) je treba dovoliti, da se uprejo. Naj rečejo glasen in odločen NE. Naj kljubujejo, postavljajo in branijo svoje meje. In naj jih zato ne doleti kazen. Niti očitajoča pridiga, užaljenost, poniževanje, sramotenje ali najbolj mučna od kazni, odtegnitev bližine in ljubezni. Ne, ne predlagam, naj počnejo, karkoli jim paše, niti, da jim ni treba nič od tistega, kar se od njih zahteva (ne vem, zakaj ljudje tako radi to preberejo tam, kjer tega nihče ni rekel). Samo to, da naj jim bo v dno duše jasno, da se je varno upreti, kadar čutiš, da se moraš. Ker vsaj zase vem, da nočem, da zrastejo v nekoga, ki se bo reakcije, če bi se uprl, bal bolj, kot tistega, čemur se hoče upreti. Nočem, da zrastejo v nekoga, ki ne bo več znal reči ne.









263 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


Post: Blog2_Post
bottom of page