Jaz.

Kdo sem ? Kaj je tisto, kar me definira ? Je to ime ? Izobrazba ? Delo, ki ga opravljam ? Moji interesi, prepričanja, napake, priznanja, dosežki, želje ali kaj drugega ? Nikdar nisem vedela, kaj je treba povedati o sebi.

​

Nekoč sem bila otrok, menda zelo živahen, radoveden in svojeglav. Potem sem bila žalosten otrok. In še kasneje nekakšna senca človeka, tanka, siva, brez obraza, brez prave vsebine. Vmes sem bila nadvse uspešna, cenjena, občudovana, pa tudi zaničevana, ponižana, zavržena in pozabljena.

​

Odšla sem. Daleč stran, kjer ni ljudi. Je le morje. Glasno, kot je morje le pozimi. Morje, vlažni vonj po soli v zraku, pogled v neskončno, kjer nebo in morje postaneta eno. To je bil ves moj svet. Tam sem najbolj zares dojela, kdo in kaj sem. Nihče in nič. Ali kdorkoli in karkoli. Vse ali eno, tako preprosto, tako lahko. Rada imam morje.

​

Bila sem najprej športnica, potem plesalka, nato pravnica. Nekomu najboljša prijateljica. In on meni najboljši prijatelj. Najin mali svet je nekaj najlepšega. In otroci, majhni in malo manj majhni, ki mi rečejo mama.