Dejstvo je, da otroci so prihodnost, ne glede na to, ali nam kaj pomenijo ali nič, ali skrbimo za njih, ali pa jih popolnoma zanemarimo. Danes nimajo glasu, čez dvajset, trideset let bodo pa oni postavljali pravila. Mogoče bi nas moralo pa prav egoistično skrbeti vsaj za lastne riti, če nas že za njih ne.
Danes na stotine otrok posluša v šoli (in še kje), kako bodo oni krivi, če se bo okužil in umrl kakšen dedek ali babica. Čeprav vem, da so v trenutni situaciji učitelji v obupno težkem položaju, ujeti med ne dva, ampak tri ognje, je nepojmljivo, da so nekateri posamezniki (prepričana sem, ali pa vsaj upam, da jih je malo, pa vendar) posegli po takšnih prijemih. Prosim, ne delajte tega. To so majhni otroci, ki sveto verjamejo vašim besedam in si zapišejo naravnost v svoje čisto srce. Večji vam itak ne bodo verjeli. Breme, ki ga niti zrel odrasel človek ne zmore zares. Ker se je dotaknil Jureta, ker mu je maska padla z obraza, ker ni mogel dihati, pa se je ustrašil in jo potegnil dol, ker je kihnil, ker je Manci posodil barvico. Bo kriv, če bosta dedek ali babica umrla. Tudi, če ju nima, ju ima pa kdo drug in je kriv tudi za tisto.
Sporočilo, ki so ga oblikovali ljudje, ki sami ne zmorejo prevzeti odgovornosti niti za lastno besedo, kaj šele za tuje življenje. Najbrž pa vedo, da je občutek krivde močna zadeva. Boljšega načina za obvladovanje človeka do danes še niso izumili.
Prvič, odkar imam otroke, me je spreletelo, da mi je mogoče žal. Ker takšne podlosti, kot temu reče moja tašča (ki je zlata babica in tašča in nikakor ne mara, da ji tako rečem), si pač nihče ne bi smel privoščiti.
In potem so otroci, ki v šolo prihajajo z obvestili staršev, da se njihovemu otroku nikakor ne sme natakniti maske. Vem, tudi mene stisne pri srcu, ko jih gledam. Ampak kaj tak otrok potem doživlja v šoli? Ko ga njegovi prijatelji gledajo postrani? Izločijo? Če je slabo naletel, mu mogoče učitelj pove, da bo zdaj on eden in edini kriv za smrt dedkov in babic. Ja, vseh po vrsti. Ker maska je čudežna, če jo nosiš, ne bo nihče umrl. Vem, ni enostavno, izbiraš manjše zlo. V tem primeru ne vem, če ni to maska. Kaj mislite, kam pelje ta pot? In ko bosta dedek in babica enkrat zares umrla, mogoče čez pet, deset, dvajset ali več let, zaradi česarkoli že, ker enkrat bomo pač vsi - kaj mislite, kaj bodo takrat čutili ti (mogoče že odrasli) otroci?
Ne bom niti poskušala odgovarjati na to. Oblast, stroka in pravila gor ali dol, svet na koncu sestavimo ljudje s svojimi majhnimi vsakdanjimi besedami in (ne)dejanji. In na takšna in podobna vprašanja bi si morali odgovarjati vsi, vsak med nami, vsak zase. Ker to zgodbo - hote ali nehote - pišemo vsi.
Comments