Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

O sreči in dobrih namenih

Updated: Aug 19


Trigger warning: child loss


Ta, mali moj, je zate. Ki te nisem nikdar spoznala. Nisi prišel, da bi živel. To sem takoj razumela. Prišel in odšel si z razlogom in me za vedno spremenil. Nisem te iskala, sem pa hvaležna, da si me našel.

Besede so moj način, kako se poslovim od tistega, kar je moralo oditi. Tudi od tebe. Bi si želela drugače. Pa ni šlo.


Za letošnje poletje sem imela velike načrte. Veliko velikih načrtov. Predlansko poletje je minilo v znamenju selitve, kar je bil pri našem številu hud projekt. Lansko smo ravno dobili novega malega člana, pa zato tudi nismo bili nič kaj ambiciozni. Letos sem hotela spraviti v ta dva meseca vse, kar je manjkalo v zadnjih dveh letih in tega je bilo kar nekaj. Pa sem se še enkrat naučila tisto, kar bi morala že zdavnaj dojeti - načrtovanje se mi nikdar ne izide. Meni (in vsem, ki so prilepljeni name) se življenje izide toliko, kolikor je spontano, po občutku, v trenutku. Zato redko počnemo velike stvari, počnemo pa ta majhne z veliko veselja. Kar je najbrž čisto ok.


Pa zadnji teden ne počnem niti ta majhnih. Ne zmorem. Ne vem, ali je glava ali telo, ampak nekaj je reklo 'ne'. Kolikor si to lahko privoščim, gledam v prazno steno. Lahko bi 24/7. Misli mi zalivajo prizori in z njimi povezani občutki, ki so se odvili v zadnjih tednih. Niso prijetni. Mučni so, boleči, težko razumljivi, kakšni tudi malo grozljivi. Marsikaj imam v življenju za sabo, pa se ne spomnim, da bi me že kaj tako polomilo. Fizično, psihično, v vseh pogledih. Kot bi mi misli, občutke in telo odneslo. Pa hkrati marsikaj pozabljenega naplavilo na površje.


Vem, da bi lažje vstala in živela naprej, če bi odprla usta in pustila, da se besede same sestavijo. Ker kadar nekaj res močno čutiš, se to pove samo, če dovoliš. Ampak ponavadi ne dovolimo. Ker nas je strah. Reakcije. Sodbe. Tudi samo pripombe. Navajeni smo, da so ljudje radi kruti v besedah (in sicer) in si ne vzamejo kaj dosti časa za premislek, ali je to, kar bodo izpljunili, primerno, kaj šele prijazno, o sočutnem pa zadnja leta itak ni vredno izgubljati besed.


In tako sem tiho. Čeprav jasno čutim, kako zelo me ta tišina omejuje. Omejim se še malo bolj, na trenutno lestvico izbranih tem, o katerih je primerno govoriti. In tudi tam svoje mnenje porežem z vseh strani, za vsak slučaj. Da se izognem kakšni burni reakciji ali konfliktu, ker tega - ne, ne bi, hvala. Mislim, da nimam jajc za to. Niti takrat, ko se počutim v redu. Kaj šele zdaj, ko se sploh ne čutim.


Ne vem, ali je usoda, karma ali kaj tretjega, ampak moje življenje je polno takih tem, o kakršnih si tiho. Ker se o njih ne govori. Razen, če imaš res jajca. Ki jih jaz, kot že rečeno, nimam. Nisem jih nikdar imela. Mogoče, ko sem bila še majhen otrok. Ne vem, kam se je potem to izgubilo.


Se me pa skozi to meglo, ki prekriva moje misli, počasi loteva nekaj drugega, meni čisto tujega. Takšna prav sladka indiferentnost do tega, kaj kdo hoče ali noče misliti, reči, pisati ali drugače meniti o čemerkoli, kar je v resnici povsem legitimno moje. Izkušnja, mnenje, misel, čustvo, občutek, telo, izbira (ali nje posledica) ali kar je še tega, kar si sploh lahko lastimo.


Utrujena sem. Naveličana tega (pogosto pasivno agresivnega, vedno pa do konca strupenega) nasilja človeka nad človekom z dobrimi nameni. To posiljevanje človeka, pa naj bo z idejo, ali pa študijsko, poklicno ali drugačno življenjsko izbiro, ali pa s tem ali onim posegom, pa s takim ali drugačnim načinom življenja, dela, razmišljanja, hotenja. Ja, hotenja. Tudi to ni več svobodno. Kaj na tem svetu od lastnega življenja, brez poseganja v tuja, hočeš, kako ga želiš živeti, kje, s kom in navsezadnje kako dolgo, to niti približno niso svobodne izbire. Izbrati moraš tako, da bo prav. Tudi čutiti moraš tisto, kar je prav. Ker to bo dobro zate.


Od kod nam ta aroganca, da mislimo, da vemo, kaj je dobro za drugo (človeško, pa nenazadnje tudi živalsko) bitje? Da verjamemo, da je naš vrednostni sistem tisto pravo merilo dobrega, tako zelo, da z njim ne posiljujemo samo posameznikov, ampak cele narode. Ker naše želje so edine prave in legitimne. Naš način boljši in sploh edini pravilen. Bolje, kot kdo drug, vemo, za kaj je vredno živeti. In umreti, če smo že pri tem. Na to, da dejansko drug drugemu pridigamo, kaj bi v neki situaciji morali čutiti, raje niti ne pomislim.


Dva tedna nazaj sem navsezgodaj zjutraj vkorakala na urgenco, z napotnico, na kateri je (v medicinski govorici) pisalo, naj naredijo z mano, kar je treba, da se bo moje telo ločilo od otroka, od katerega se samo od sebe nevemzakaj ni bilo pripravljeno ločiti. Čeprav je umrl, preden je živel. V bistvu ne vem, katere besede so tu sploh ta prave. Lahko umreš, če nisi bil živ? In če ne, kako se potem reče temu, ko otrok obupa nad življenjem, preden se sploh rodi?


Kakorkoli, pobrala sem tableto in kozarec vode, ki sta me čakala na mizi, popila in šla domov. Živeti dalje, kot da ni bilo nič. Vsaj tako sem mislila. Dva dni kasneje sem se vrnila, tokrat na oddelek. Kjer naj bi tako ali drugače konzumirala tablete, dokler ne bom vsega izločila. Od vseh hormonov in brufena sem bila ravno prav omotična, da se niti v mislih nisem skregala s to frazo.


Dobre štiri ure kasneje sem stala na stranišču sredi tega na videz predpotopnega kliničnega oddelka brez klime, ko je bilo zunaj 35°C, notri pa še malo več, z j***no masko na obrazu, v do konca krvavi zimski flanelasti srajci in držala v rokah kompletno vsebino svoje maternice, vključno z mrtvim otrokom, ki se mu pravilno sicer reče izloček in spada v običajne smeti. V tisti od tablet do konca zadeti glavi sem skušala dojeti, da je to res tako, kot mora biti. Da nisem ničesar zgrešila, da je to predviden postopek. Če bi zmogla, bi kričala. Namesto tega sem raje pazila, da ne bi česa posvinjala, odložila ta svoj 'izloček' v smetnjak in ga pokrila s papirnato brisačko, se preoblekla in se vrnila v kot savna vročo sobo. Kot da se nič ni zgodilo. Sploh je bilo vzdušje na celem oddelku tako. Tišina, nikjer nikogar, nihče ni z nikomer govoril, vse popolnoma tiho, diskretno, avtomatizirano. Kot bi bila v neki vzporedni resničnosti, kjer čas teče črno-belo.

S tem, da niso vsi otroci tu zato, da bi ostali, kakor dolgo mislimo, da bi morali, ali si želimo, da bi, sem se sprijaznila že dolga leta nazaj. Ko sem svojo enoletno punčko predala v roke ekipi za operacijo tumorja, sem bila pripravljena, da mogoče ne bom nikdar več pogledala v te ogromne čokoladne oči. Z zlatim nasmeškom na obrazu je stiskala v rokah svojega plišastega tjulenjčka, ko sem se poslovila od nje in jo spustila iz rok. To sem morala sama s sabo razčistiti in sprejeti, da se mi ni odpeljalo. In ko sem dojela, da to malo bitje v meni ni živo, se nisem vprašala, zakaj. Na to ni odgovora. Razen, če sprejmeš odgovor, da tako mora biti. Ne da bi se ponovno vprašal, zakaj.


Imela sem mučnih nekaj tednov časa, da se pripravim na to, da se moram ločiti od njega. Nisem pa bila pripravljena na to, kako bo videti to slovo. Na to se ne moreš pripraviti. Če bi vedela, bi kričala prej. Na poti nazaj v posteljo sem razumela, zakaj so mi zjutraj ob sprejemu na mizo dali apaurin. Mogoče bi ga morala pojesti. Pa ne maram tablet. In rada sem pri polni zavesti. Kar zna kdaj boleti.


Zvečer, ko je sonce zahajalo, sem dobila v roke odpustnico in kos kruha z lončkom jogurta za večerjo, ker do takrat nisem smela (niti mogla) pojesti nič. Nekako pasalo je v celo sliko. Odkorakala sem po labirintu hodnikov in dvigal nazaj do urgence in se ustavila. Niti dvanajst ur ni minilo, odkar sem nazadnje stala v tem prostoru, meni pa se je zdelo, da sem se vrnila po več letih nekega vzporednega življenja. Tako neresnično se še nisem počutila. Kot da ne bi obstajala. Sedela sem na tistem rdečem lesenem stolu in končno zadihala. Klima je tu delala na polno. Ljudje so prihajali in odhajali, ene so pripeljali, druge odpeljali, tik ob meni je jokal ne več majhen fant, ki je prišel skupaj s poškodovanim očetom. Življenje je teklo dalje, mimo mene, mimo mojega mehurčka, v katerem je bilo vse tiho, prazno in pri miru. Premaknila me je bolečina. Morala sem v lekarno, po več brufena, pa domov, izčrpat mleko, ker sem od včeraj na danes morala prenehati dojiti.


Bolečina je počasi izzvenela, čeprav se rana še ni zacelila. Ne tista v telesu, ne nobena od onih, ki jih zarežejo sicer čisto prijazne besede. Takšne, kot jih vsi izrekamo z najboljšimi nameni. Na primer: "Se vam je to zdaj prvič zgodilo? Potem imate pa res srečo." Ne, če še tako obračam okrog in nazaj, sreča prav gotovo ni na seznamu besed, s katerimi lahko povem, kako je, ko bitje iz svojega telesa vržeš v smetnjak. Na wc-ju. Ker druge možnosti nimaš. Ja, vem, lahko se tolažim s tem, da je to zame najbrž najbolje. Mogoče je res. Ker od vsakodnevne borbe s predsodki na vsakem koraku sem že dolgo do konca utrujena. In tudi če je. Ali če bi bilo. To, koliko je ali ni to prav ali dobro zame in koliko imam ali nimam sicer sreče v življenju, ne vpliva popolnoma nič na to, koliko to vse skupaj povsem legitimno boli.


Vsi želimo drug drugemu le najboljše. Delujemo z najboljšimi nameni, želimo, da bi bili vsi srečni. Ampak dajmo si prosim vsaj včasih nekam zataknit vse dobre namene, ker v resnici je to le nekaj strahu in veliko predsodkov v nedeljski opravi. Tisto, kar v resnici rabi ta svet, je sočutje, sprejemanje meni in tebi drugačnega, razumevanje tistega, kar je tuje in neudobno. Pa zavedanje, da moja sreča ni tvoji prav nič podobna. Ne dobrih namenov, tega ne rabi nihče.



1,187 views0 comments

Recent Posts

See All