Skrbi me ta naš svet. In ljudje v njem. Drug drugega se bojimo. Krivimo. Obsojamo. Sovražimo. Ljudi, ki jih niti ne poznamo. Popolne tujce. Ljudi, ki so bili še včeraj blizu. Prijatelje.
Nihče več nikogar ne posluša. Tudi ne bi imelo smisla, saj nihče več ničesar zares ne pove. Ponavljanje, povzemanje, navajanje, raziskave, študije, mnenja, poročila, primerjave, take ali drugačne objave. Vsak dokazuje svoj prav. S stroko, ki to je, ali pa tudi ni. Z zdravo pametjo, ki jo ima, ali pa tudi ne. S primeri, ki jih pozna, ali pa tudi ne. Z izjavami, ki jih razume, ali pa tudi ne. S študijami, ki jih je prebral, ali pač tudi ne.
Smo sploh še ljudje? Je kdo žalosten, zaskrbljen, potrt, obupan, na robu pameti, bankrota ali morda že čez? Iskreno veselih, zadovoljnih, navdušenih, optimističnih ljudi med odraslimi praktično ne srečaš več. Zdaj, ko smo iz ulic in igrišč umaknili otroke, bo tema popolna.
Nihče več ne govori o sebi. O svojih občutkih, težavah, pomislekih, dvomih, kaj šele idejah, doživetjih, morda uspehih ali zmagah. Zdaj ni čas za to. Za nič od tega. Nekako prepovedano je. Zdaj ni prav nič več pomembno. Nič več omembe vredno. Na kakšno razdaljo se smeš približati sočloveku, ob kateri uri smeš na sprehod v bližnji gozd, kaj ti je dovoljeno in koliko stane, če se zmotiš. Kdo je rekel kaj, kdo je komu policaj, ali boš zaradi maske zbolel bolj, prej ali morda manj, kasneje in zakaj toliko pozitivnih, če vsi upoštevamo vse. Vojna vseh proti vsem, na te in one nas deli nesrečna maska. Četudi jo nosimo vsi.
Kazanje s prstom na tiste, ki nimajo tako zelo prav, kot mi, ki nam je mar za najranljivejše. Tiste med njimi, za katere vemo, da obstajajo. Za vse ostale, tudi najranljivejše, niti ne. Ker jih ne vidimo, niso tako pomembni kot tisti, ki jih ščitimo mi. Kdo ima prednost in zakaj tako, se niti ne vprašamo.
Pomembno je pokazati, da nisi kriv. Da si dober. Boljši kot drugi, ki so krivi, ker upajo podvomiti. V smisel policijske ure. Ali maske na jutranjem sprehodu po Barju. Ali mnenje tega ali onega. Čeprav je mnenje v resnici največ, kar človek lahko ima. Tisto, čemur rečemo objektivna resnica, vemo, da ne obstaja. Pa vendar. Kdor podvomi ali vpraša po smislu je slab človek, ker mu ni mar za življenja. Ti si boljši, ker spoštuješ ukrepe. On jih sicer tudi, ampak ne verjame tako zavzeto, kot ti. In v tem je vsa razlika. Zato je kriv. Ti pa ne.
Vedno bolj smo izgubljeni. Tok neusmiljeno odnaša sanje, upe, prijateljstva, ljubezni, uspehe, dosežke, vrednote. Odnaša domove, odnose, odnaša ljudi. Vedno bolj smo podobni prazim lupinam. Izpraznjeni smisla, utrujeni od nesmisla. Pozabljeni.
Če so me otroci česa naučili, so me tega, da človek nujno potrebuje pristen stik z drugim človekom. Ker le v drugem zares uzremo sebe. V osami se človek, paradoksalno, izgubi.
Nekje enkrat bo tega vsega konec. Lahko se bomo vrnili nazaj k našim življenjem. Če jih bomo še imeli. Če jih bomo še znali živeti.
Menda vsaka kriza odnese skoraj tretjino ljudi. Nekatere bo odnesla bolezen. Mnoge pa osamljenost, revščina, žalost, nasilje, obup, morda golo naključje. V bistvu ne vemo, kdo med nami bo na koncu kdo. Zato ostanimo ljudje. Odprimo oči tudi za tiste, ki niso kot mi. Prisluhnimo drug drugemu. Res, ne pomaga biti živ, če nisi človek. 💛
