• Anna

Ni majhnih problemov

Ta nova normalnost, ki se zajeda vse globlje v vse plasti našega življenja, je najbrž najbolj od vseh zaznamovala otroke. Ta najbolj prilagodljiva, potrpežljiva in razumevajoča bitja. Starše je strah, razočarani so, jezni, mnogi naravnost besni. Vem, v zadnjih dveh letih sem bila tudi sama že vse našteto. Sčasoma pa mi je za vse te občutke zmanjkalo prostora. Življenje je šlo dalje, s tempom, kakršen pač je v desetčlanski družini, v kateri polovici članov pripada status otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Oni so se že zdavnaj prilagodili.


Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. No, tudi prve ne. Imela je šest mesecev in en teden, ko sem jo prvič skoraj izgubila. Zaradi vboda z iglo v prst, na preventivnem pregledu. Tri leta in en dan, ko so jo prvič rešili s transfuzijo, ker ji je tekla kri iz noska. In nekaj manj kot trinajst let, ko jo je skoraj odnesla slavna pandemija. Gledala sem samo še obris otroka, ki mi je prvi rekel mama. Gledala, kako življenje ugaša v telesu, za katerega smo se skupaj tolikokrat borili, da bi v njem lahko živela vsaj pretežno normalno, kot vsi drugi otroci. Svojevrstna ironija.



Nikdar nisem marala ljudi, ki te ob pogledu na kopico majhnih otrok poučijo, da majhni otroci prinesejo majhne probleme, veliki otroci pa velike. Tudi majhni otroci imajo velike probleme, in ko rastejo, ti rastejo z njimi, ali pa tudi ne. Na srečo rasteš tudi ti kot starš. Kdaj se mi zdi, da je to starševstvo en neskončen maraton, v katerem ne tečeš do cilja, ampak ves čas samo skušaš dohajati izzive, ki z otrokom rastejo, včasih hitreje, kot on sam.


Pol leta nazaj sem nekje napol začela spet dihati, ko je po dolgih mesecih tišine spet spregovorila. Dva meseca nazaj sem se sesedla od hvaležnosti in utrujenosti hkrati, ko se je prvič po devetih mesecih povzpela po domačih stopnicah, ne da bi jo spremljal zvok udarcev bergel ob tla. Ker so jo končno spet lahko nesle noge. Danes čakam, da se vrne s smučanja. Upam, da cela. Ona in z njo ves njen repertoar zdaj že značilne mešanice prizemljenosti, humorja in sarkazma, ki me vsak dan znova pusti odprtih ust. Ne, ni bilo kar samo od sebe, ni bilo enostavno. Pa vendar, težko bi me kaj bolj očaralo, kot gledati otroka, kako se odloči boriti in delati za tisto nekaj, kar si želi. Kako se trmasto disciplinira, naredi in tako ali drugače prebavi vse, kar je treba. Samo v zadnjem tednu sedem tablet, ena igla in tri brizge zdravila na dan.


Moja prva odrašča. In jaz se z nasmeškom na obrazu čudim, v kako res neverjetnega človeka.



247 views0 comments

Recent Posts

See All