Včasih me kdo vpraša, če sem tako zelo verna, ali zakaj imam veliko otrok. Na takšno vprašanje iskreno sploh ne znam odgovoriti. Nisem prepričana, kaj me sprašuje. Če imam v sebi vero oziroma v koga ali kaj? Mogoče, če pripadam kateri izmed religij oziroma kateri? Ali če slepo sledim vsemu, kar piše v eni ali drugi sveti knjigi? Na marsikaj pomislim, ko me kdo povpraša o 'vernosti'.
Lahko rečem zgolj to, da v marsikaj verjamem. Trdno verjamem na primer v to, da ti življenje ne prinese več, kot zmoreš prenesti. Da se na koncu v življenju vse izravna. Da so ljubezen, resnica, svoboda in odgovornost različni izrazi za isto stvar. Da je v življenju v vsakem trenutku vse točno tako, kot v tistem trenutku mora biti. Da ima na koncu vse smisel. Da je vse eno. Da smo vsi eno.
In potem so dnevi, ko v nič od tega ne verjamem. Dnevi, ko dvomim. Dnevi, ko so mi vsi tujci. Ko v sebi ne čutim življenja in postavljam eno in isto vprašanje. Zakaj? Dnevi, ko ne vidim smisla, ko ne zaupam v življenje. Dnevi, ko ni nič tako, kot bi moralo biti.
Danes je tak dan. Dan, ko si želiš, da ne bi bilo. Tebe, dneva ali obojega. Dan, ko odvrneš pogled stran od svojega otroka, ker ne preneseš količine bolečine, trpljenja in negotovosti, ki mu jo življenje namenja. In tega, kako zelo nemočen si. Človek ima nekje svoj limit, koliko tega zmore prenesti, preden neha biti človek.
Pa vendar ne nehaš. Daš, čeprav nimaš. Narediš, čeprav ne zmoreš. Nekje med praznino in bolečino delaš korak za korakom v neznano. Ker dokler si živ, v resnici vedno verjameš. So dnevi, ko je to dovolj. Ko je to vse, kar imaš. Danes je tak dan.
Comments