Draga moja Nr.1,
ko si imela šest mesecev, sem s tabo v naročju sedela na postelji v eni od sob na Vrazovem trgu, v Deželi medvedkov. Ravno sem izvedela, zakaj se kri, ki je ure in ure kapljala iz tiste ranice na tvojem prstu, nikakor ni ustavila. Sedela sem tam, ampak moje misli so bile drugje. Pred očmi se mi je zavrtel film tvojega odraščanja, sploh tvojih najstniških let in za trenutek se mi je srce ustavilo. Kako boš to zmogla? Boš v redu? Imela sem toliko vprašanj in prav nič odgovorov. Takrat in tam, s tabo v naročju, sem se odločila, da ne boš sama, ampak vas bo veliko. V tistem trenutku je bil to moj edini odgovor na vse dvome in vprašanja. Ne vem, ali je bil pravi. Vem pa, da mi nikdar niti za trenutek ni bilo žal.
Praviš, da ni pomembna, tista ena snežinka. Da snega ne spremeni, če je, ali ni.
Jaz vidim drugače. Vsaka je tam, ker mora tam biti, ker je tam njeno mesto, ker bi bilo brez nje prav vse drugače. Tudi jaz, moje življenje, ves moj svet se je popolnoma spremenil, ko si se pojavila ti. Ne vem več, kdo sem bila prej, vem pa, da sem srečna, da sem zdaj vse, kar sem.
Vem, da se ti kdaj zdi, da ti življenje postavlja pretežke ovire. In prav imaš, res si v teh petnajstih letih premagala več izzivov in pokazala več modrosti in poguma kot večina ljudi v vsem svojem življenju. Jaz verjamem, da je to zato, ker so najtežje lekcije na voljo le najboljšim.
Včasih si žalostna, ker v toliko stvareh ne moreš tekmovati z drugimi. Tam, kjer lahko, pa nisi zadovoljna z rezultatom. Rada bi vedela, da si tudi ti v čem zares dobra. Vem, da ne štejem, ker moram menda po naravi stvari biti pristranska. Ampak vseeno. Nisi dobra. Izjemna si. V vsem tistem najpomembnejšem, v čemer ljudje ne tekmujemo, niti tega ne merimo. Nihče ne meri moči, ki je potrebna, da premagaš temo, strah in bolečino. Poguma, da vedno znova vstaneš in zakorakaš tja, kjer si že tolikokrat padel. Posluha za sočloveka, rahločutnosti, ki je potrebna, da veš, kaj, kdaj in kako reči in storiti in česa ne. Modrosti, ki zraste tam, kjer življenje presega svoja leta. Nihče ne meri strasti in ljubezni, ki jo čutiš do tistega, za kar živiš. V resnici prav ničesar res pristno človeškega ne moreš izmeriti, ne v tem tekmovati. In zato, da si izjemna, ni treba zmagati. Izjemna si zato, ker si - kot tista snežinka - ena in edina ti. In jaz si niti v sanjah nisem znala zamisliti, da boš tako čudovita, kot si.
Vse najboljše 🩷
Tvoja mami
