Komu je bolje biti podrejen(a)?

Včeraj sem naletela na debato na temo 'tradwifes', ki jo je sprožila objava Društva za nenasilno komunikacijo, ki se je meni osebno zdela povsem OK. Debata je bila pestra, vsebovala je nekaj za moje predstave zelo dobro argumentiranih stališč, pa seveda tudi kar nekaj čustvenih odzivov v stilu 'sem pa raje podrejena možu kot šefu v službi za minimalca'.

Moram priznati, da me osebno 'tradwife' fenomen ne zanima dovolj, da bi prav veliko tega videla na IG (ali kjerkoli drugje), ker na sploh spremljam bolj ljudi, ki jih dejansko poznam, pa kakšen poučen profil. Ampak tisto, kar sem videla pod oznako 'tradwife', niso bile ženske, ki so se odločile življenje posvetiti skrbi za otroke in dom, ampak vplivnice, ki živijo ali pa se trudijo živeti od prikazovanja popolne kulise, ki jo financira čudovit moški, ki ga praviloma ni v kadru, medtem ko ona skrbi za popoln videz sebe in te kulise, tu in tam tudi za par popolnih otrok, pa za svojega v marmornati kuhinji z zlatimi pipami za svojega moškega pripravlja smoothije, alge in steake, zase pa veliko matche in drugih napitkov. In piše dnevnik, vsekakor piše dnevnik. Pač neka moderna Disneyeva pravljica, ki spominja na AI generirane vertikalne drame. Skratka, očitno me ta vsebina ne fascinira.

Me pa fascinira, kako uspe to domnevam da dobro plačano početje delovati kot propaganda patriarhata. Tiste ureditve, v kateri ženska nima lastne vsebine, besede in vrednosti. Ima pa ceno, kot vsaka druga stvar.

Preden nehote ustvarim nasproten vtis, popolnoma nič se mi ne zdi narobe s tem, da se ženska odloči svoje življenje posvetiti skrbi za otroke in dom (če kdo zraven doda za moža, ki je zdrav, mi začne trzati veka, ker ne razumem, zakaj bi bilo treba skrbeti za odraslega moškega), nasprotno, to je lahko zanjo in za otroke daleč najboljša izbira. Ni pa ne nujno, ne vedno, ne pretežno tako. Jaz na primer pri svojem številu otrok bi to vsekakor ne le lahko počela, bilo bi za vse nas v marsikaterem pogledu bolje. Tudi moj mož je človek, ob katerem se nikdar nisem, in vem, da se, če tudi centa v življenju ne bi zaslužila, nikdar ne bi počutila podrejeno, manjvredno ali kakorkoli necenjeno. Ampak midva sva otroke naredila skupaj, za njih skrbiva skupaj, za dom tudi, pa tudi denar služiva oba, ker sva ocenila, da imava tako midva drug od drugega kot otroci od naju skupaj na tak način več. In doma imam nekaj praktično ali pa zares odraslih punc, ki bodo rekle, da jim na kraj pameti ne pade, da bi se odrekle svojemu lastnemu delu na področju, ki jih zanima, pa svojemu lastnemu zaslužku. Ne vem, iz nekega razloga imam polno hišo feministk, čeprav sebe tja sploh ne štejem.

Pa vseeno pisano pogledam ob ideji, da je bolje biti podrejen doma možu kot v službi šefu. Prav zares ne razumem, kako je to bolje. Mi lahko romantiziramo žensko kot mamo in gospodinjo, ki jo finančno v celoti vzdržuje prekrasen moški, ampak praktično nisem zasledila, da bi kdo omenil temno plat take ureditve. Ko se podrejenost spremeni v popolno kontrolo, nasilje in odvzem praktično vsega, kar ženska ima ali je, kar je v takih družinah bolj pogost pojav, kot bi si želeli vedeti, in ni nujno, da je to na zunaj očitno ali sploh vidno. In brez vsaj 'nesvobodne' službe za minimalca so možnosti ženske, da se tega reši, zlasti če ima otroke, precej žalostne. Absolutno svoboden si na tem svetu samo, če nisi odvisen od nikogar in ničesar in to v resnici ni nihče med nami. Se mi pa zdi pomembno, da se vežeš, na karkoli že, tako, da lahko vstaneš in odideš, če se razmere, v katerih si se vezal, spremenijo tako, da postanejo nevzdržne.

In na koncu, trend, v katerega vsi skupaj globalno gremo, ni, da bo ženska z vsem, kar ima in lahko le ona ponudi na tem svetu, bolj cenjena, ne glede na to, kako se odloči živeti. Ampak žal to, da bo ženska spet tiho. Mene to niti malo ne navdušuje.