• Anna

Luckiest girl alive

Luckiest girl alive. Film, ki sem ga gledala po naključju, ker mi ga je Netflix pač serviral pred nos. Mila Kunis mi je načeloma všeč, pa vendar je bilo prve pol ure filma tako raztresene in hkrati nepretresljive, da sem neimpresionirana zaspala. Vseeno sem mu dan (pravzaprav noč) kasneje dala še eno priložnost, v glavnem zaradi pomanjkanja boljše ideje, kako odklopiti možgane od 18-urne neprekinjene simultane skrbi za 37653 ljudi, stvari, projektov, nalog in ostalega, kar pade v naše življenje.

Mimogrede, za vse tiste, ki mi vztrajno priporočate, naj vendar že nabavimo TV, brez skrbi, ga imamo, ker sem hud filmofil. Pa ravno toliko avtističen um imam, da povsem nehote znam kompleten IMDb na pamet, s trivio vred.


Nazaj k bistvu. Trigger warning - film dokaj nazorno prikaže skupinsko posilstvo srednješolke, ravno tako srednješolski strelski pohod, zato ni ravno za preobčutljiv želodec. Jaz iz napovednika tega nisem razbrala, čeprav bi najbrž morala ali pa bi vsaj lahko. Nimam želodca za takšne prizore. Še za manj za krivice te vrste, ko je eden od teh najstniških nasilnežev zaradi družbenega statusa svojih staršev povsem nedotakljiv, njegove žrtve pa na nek meni še vedno nedoumljiv način tiste, ki jih mora biti sram. Res, kako smo prišli do tega? Da je vedno žrtev tista, ki jo mora biti sram. Ki jo družba označi, poniža in izpljune. In potem se sprašujemo, zakaj ni povedala (prej). Zakaj? Ker ima nekaj, čemur se reče nagon po preživetju. Ki ji pomaga razviti vse sorte mehanizmov, s katerimi obvlada pekel v sebi, ki jo razjeda. In visoko nad njim ustvari lažen svet, v katerem nič ni tako, kot ne bi smelo biti. In je do zadnje podrobnosti preračunano, načrtovano in brezhibno odigrano. Brezhibno, popolno, sterilno. In tako neresnično, da bi si kdaj tudi nohte zarila v lasten obraz, da bi se le začutila.


Če je tvoja resnica za ta svet nesprejemljiva in zakopana tam nekje globoko, medtem ko ti lebdiš tu visoko, kaj te drži? In kako dolgo?


Ker ja, res je žalostno, da si morala to doživeti. Ampak daj to prosim zadrži zase, ukvarjaj se sama s tem, ljudem je neprijetno, če jim nosiš takšne mučne teme pred obraz. Pa to je že tako daleč nazaj, prav res ni treba zdaj vsem pokvariti lepega življenja. Sploh si pa vendar v redu, ne? Imaš srečo, da se ti je vse tako dobro izšlo, ker enim se menda ne.


Ja, srečo imam. Tudi jaz imam to srečo, da imam priložnost in čast braniti blišč in bedo sveta, ki ni ne moj, ne resničen, in mu zame prav iskreno dol visi.


Ja, film me je zadel v živo. Do solz, kar se mi ne dogaja. Pa ne solz ganjenosti, ampak čiste, pristne, žive bolečine, prepletene z jezo, obupom, upanjem, pa hkrati razočaranjem. Nad lastno vdanostjo v to, da so življenja drugih pomembnejša od mojega, njihova navidezna integriteta pomembnejša od moje, njihov svet vreden daleč več, kot moj. Ne bi smelo biti tako, pa vendar je.


Če ne napišeš tako, kot da nihče nikdar ne bo bral, potem nima nobene moči. Polresnice ne zarežejo nikamor. Nekako tako sem slišala, in v vseh plasteh drobovja začutila, da je res. In kako zelo daleč od tega sem. Na drugi strani neskončne teme, ki me vedno znova pogoltne vase, ohromi in utiša. Mogoče je strah, ali pa sram, ne vem. Vem le, da ni jaz. In da to neskončno boli.

Vem tudi, da še ni konec. Ker ta bo moj.




157 views0 comments

Recent Posts

See All