• Anna

Bodi, sprejmi, pusti

Updated: May 17


Ko sem bila stara deset let, me je nekje med metanjem košarkarske žoge v leseno gajbico za sadje pred blokom prešinilo, da ne bom nikdar vedela, kako je biti star dvajset let, ker me takrat ne bo več. Leto pred tem je za rakom umrla moja babica in brat mi je razložil, da je to dedna bolezen in se deduje tako, da zboli vsaka druga generacija. Torej jaz. V najstniških letih sem tako preštevilne noči prebedela v popolni paniki, ko sem se znova in znova s prsti sprehajala po tistem, za kar danes vem, da so mlečne žleze in vodi, takrat pa je bila zgolj ena smrtna obsodba za drugo. Govorila o tem nisem z nikomer, nikogar nisem želela vznemirjati. Raje bi v tišini umrla kot povzročala komu delo in težave. Ali pa me je bilo strah, da bom koga razjezila, mogoče razočarala.


Ta neumorni strah me nikdar ni povsem zapustil, le življenje je postalo toliko večje, da je bil videti veliko manjši. Toliko manjši, da sem lahko kdaj tudi povsem pozabila nanj.


Življenje ima svoj smisel za humor in čeprav iz povsem drugih razlogov, sem preden bi dopolnila dvajset let dejansko nehala obstajati. Ne, očitno nisem umrla. Pa vseeno me ni bilo več. Ni ostalo več nič od tistega, kar imamo v mislih, ko se vprašamo, kdo je ta človek? V resnici nas ne zanima, kdo je, ampak kaj počne, s čim se preživlja, kako je videti, v kakšnih krogih se giblje, kaj ima v lasti, s kom živi, kaj je ali ni dosegel in tako naprej. Če iz slike odstraniš vse to, kaj potem ostane? Sploh si, ali nisi?


Ampak tudi brez mene, moj strah je ostal. In takrat, ko sem nekje ob dnu hrbtenice svoje novorojenčice zatipala nenavadno zatrdlino, se je vrnil v vsej svoji veličini. In me nekaj mesecev kasneje, ko sem sredi Mestnega trga izvedela, da je ta zatrdlina delček sploh ne majhnega tumorja, spravil dobesedno na tla. Na tistih vlažnih mrzlih granitnih kockah sem mu po toliko časa končno morala zares pogledati v oči, sredi belega dneva, sredi polne ulice. Mislim, da je bil to trenutek, ko sem začela približno dojemati, kaj je sploh to, čemur rečemo življenje. Kaj je ljubezen, kaj strah, kaj čas in zakaj. Odgovori na ta vprašanja nikdar več niso bili enaki.


Bo sploh shodila? Spregovorila tiste prve besede? Bo pihnila prvo svečko? Jo bom peljala prvič v šolo? Bo tekla, vozila kolo, smučala, plezala, plavala, jedla sladoled? Bo vedela, kako je, ko se zaljubiš? Bom sploh izvedela, kdo je? Toliko misli, ki vse sprašujejo isto. Bo živela?



Otroci, ne pridejo zaradi nas, niti za nas. Ne zato, da boš mama ali oče, ne zato, da boste družina, ne zato, da bodo imeli otroštvo in življenje, ki jim ga želimo, ne zato, da jim bomo nudili vse tisto, kar smo sami pogrešali, tudi ne zato, da bomo skozi njih živeli tisto, česar sami nismo znali, zmogli, smeli. Tu so zaradi sebe, zase. Prišli so v svoj svet, po svoja doživetja, svoje izkušnje. Prišli so s svojo ljubeznijo in po svojo ljubezen, s svojimi strahovi in po svoje strahove, s svojo močjo, s svojo bolečino, po svoje življenje. Kratko, dolgo, mogoče samo začasno. Eni ga dejansko zaključijo, preden sploh zares začnejo.


Pogosto kje preberem, kako jim mi, starši, podarimo življenje. In zato seveda verjamemo, da imamo pravico pričakovati nekaj nazaj. Četudi potihem ali na skrivaj, otroci vedno vse slišijo, tako ali drugače. Pričakujemo najmanj to, da bodo to življenje živeli tako, da nam bo v zadovoljstvo, še raje bi videli v ponos. Lahko bi rekla tudi 'nekam' pa tako darilo. Ne, ničesar nam ne dolgujejo. Niti tega ne, da bi sploh morali živeti. Z nami so na naše povabilo, lepo bi bilo, če bi imeli do njih tudi toliko spoštljiv odnos, kot gostom pripada. In sprejeti, da odidejo, ko se oni tako odločijo. Zakaj takrat in kam, pa mogoče ni mišljeno, da bi mi morali razumeti. Ker tisto, kar v resnici iščemo, eni in drugi, je sprejeti. Sprejmi in pusti. Hardest thing to do.


Živi. Hodi, teče, pleše, pleza, smuča, poje in še marsikaj. Bori se zase in za druge z odločnostjo, ki ji jo zavidam, smeji se z največjim nasmeškom, kar jih poznam, krega se na ves glas, joče krokodilje solze. Pozna veselje in pozna bolečino. Sanjari, upa in se jezi. V resnici živi s strastjo, ki me vedno znova osupne in očara, tudi takrat, ko mi gre do konca na živce. In prav vsak dan, se mi zdi, je podarjen. Meni, ne njej.









324 views0 comments

Recent Posts

See All