Petek, ki se začne kot vsi drugi. Ob uri, ko vse celice v mojem telesu še globoko spijo in ne bi znala čisto pojasniti, kaj me torej premika, vozim otroka na preduro. Pol ure prej kot običajno, ker ko so končno odprli našo cesto, so zaprli tisto dober kilometer naprej. Zamuditi res ne smem, ker to je tisti otrok, ki ob zamudi doživlja hudo tesnobo, odkar ga je učiteljica v 4.razredu pred celim razredom nadrla, ko je zjutraj zamudil sedem minut. Zamudil, ker prirojena bolezen zahteva še pred poukom zdravilo, ki se daje intravenozno, torej po domače v žilo, pa so tri žile zapored počile in se je postopek zavlekel. Da se bo to morda kdaj zgodilo, je bila seveda vnaprej seznanjena, pa jo je tistega jutra mogoče mučila delna amnezija, ne vem. Kakorkoli, zamuditi s tem otrokom res ni opcija, tista tesnoba v avtu se razleze tudi pod mojo kožo, da jo čutim do kosti. Po uspešni dostavi pomirjeno izdihnem in še vedno v polsnu in poltemi hitim dalje v edino lekarno v Ljubljani, ki izdaja zdravilo, ki ga malčica nujno potrebuje, pa ga dan prej niso imeli. Farmacevtka na prvi pogled ve, kdo sem in kaj iščem, opravim ekspresno in hitim še v trgovino, da odkljukam še seznam vsega, kar manjka drugim otrokom, preden prevzamem malčico z enim škornjem, ki je zadnjih par dni s kanalom v nogi na čakanju na morebitna dodatna zdravila ali transfuzijo.
Mine dan, kakršni z dvoletnikom pač so - krasni in nikdar dolgočasni. Ko se pozno popoldan nakapljajo domov tudi tretji, četrti, peti in vsi do desetega prebivalca, plus maček, je končno čas, da se spravim čistit, pospravljat, prat, sušit, ker v soboto zjutraj tega nikakor nočem početi, pa čeprav se moje celice že močno nagibajo v smeri hibernacije. Ko končam tudi to, hitim v trgovino, ki je ravno še odprta, po tistih nekaj zadev, ki bi jih še danes rada videla doma.
Lokalni Lidl, ob tako pozni uri že precej izropan, pa vendar z nekaj kompromisa uspem najti vse, kar iščem. Deset pred deveto zložim stvari na trak zadnje delujoče blagajne, za mano še lepa vrsta ljudi. Tekmujem z blagajničarko v igri kdo bo prej, ona spravila artikle čez skener ali jaz v vrečo - igra, ki mi gre tudi v globokem spanju kar dobro od rok. Ko odložim zadnjo stvar v vrečo, roka avtomatsko izvleče etui s telefonom in bančno kartico - denarnice že nekaj let ne uporabljam, da lahko plačujem enoročno, pa tudi brez rok, če držim v rokah kaj več kot le enega otroka - ko okamenim. V etuiju ni - razen telefona - ničesar. Bledo se spomnim, da sem kompletno vsebino etuija nekje sredi popoldneva izpraznila v predal nočne omarice, razloga se sicer niti bledo več ne spomnim, sploh ne v tisti zadregi, ki je onesposobila moje telo, ko sem stala na blagajni, tik pred zaprtjem trgovine in ugotovila, da te polne vreče tukaj in zdaj na noben način ne morem plačati, da bi šla domov po kartico, pa ni več časa. Zataknem celotno vrsto še za tri minute poskusa, da bi plačala z bančno kartico, ki jo imam naloženo v aplikaciji na telefonu, pa iz razloga, ki ga ne poznam, zadeva ne prime. Z občutkom še malo globlje zadrege, če je to sploh mogoče, ker poleg blagajničarke, ki ji delam probleme, zadržujem še vsaj deset ljudi za sabo - se opravičim vsem skupaj, prepustim vrečo blagajničarki in precej obupano stojim tam, medtem ko zbiram koščke svoje začasno izgubljene prisebnosti.
Iz globine zmedenih misli me predrami prijeten glas. K meni pristopi lepo urejena, uglajena gospa, na prvi pogled starosti, da bi lahko bila tudi moja mama.
"Kaj pa, če vam jaz to plačam? Saj mi boste vrnili."
Osuplo jo gledam in poskušam ugotoviti, ali je resnična, ali haluciniram, ker zaspana sem ravno toliko, da bi bilo to povem mogoče.
"Joj, to je tako prijazno, ampak znesek je preko 60 eur, ni malenkost."
"Ja, saj vem, saj ni problem, saj mi boste vrnili."
Gledam jo še bolj osuplo in poskušam s svojo od dvosmernega šoka popolnoma neuporabno glavo razmišljati, kaj lahko pravzaprav naredim, da ji vrnem ponujeni denar takoj. Dojamem in predlagam:
"Lahko vam takoj nakažem denar na vaš račun, da lahko vidite nakazilo, vi pa meni izročite enak znesek."
Urediva v dveh minutah, jaz njej nakazilo, ona meni gotovino, dvakrat se ji zahvalim, medtem ko odhaja. Ne morem se otresti občutka, da nekako ni bilo pomembno, ali bi ta denar vrnila ali ne.
Vzamem vrečo stvari, ki še vedno čaka na pultu sosednje blagajne in se vrnem na konec vrste, da še enkrat opravim postopek. Preden grem niti ne zadnja skozi vrata, se še enkrat zahvalim blagajničarki, ki daje vtis človeka, ki je videl v življenju dovolj, da ga prav nič pretirano ne preseneti.
Stopim ven na leden večerni zrak, pogledam gor v zvezde, ki jih v Ljubljani pozimi seveda ne vidiš, ampak veš, da so tam. In ena od njih je ta petek zvečer morala posvetiti name, se mi zdi. Mogoče je bil angel. Ali pa samo preprosta človeška prijaznost. Najlepše, kar ljudje imamo.
