Rada bi vam povedala zgodbo. Pa je ne povem. Ne zato, ker ne bi znala ali zmogla, že zdavnaj sem jo zapisala. Zato, ker se je ne da povedati tako, da bi bili liki v njej le prazne slike, ne živi ljudje. Zato. Ker ne morem povedati takšne zgodbe o živih ljudeh. Čeprav je resnična.
Tišina boli bolj kot resnica, pravijo. Res je. Pa vendar vedno znova, vsak dan posebej, izberem tišino. Ne vem, zakaj. Ker se zdi lažje, da breme nosim jaz. Ker ga nosim že tako dolgo, da res znam. Ker tako nikomur ne škodim. Tega res ne maram. Ker je lažje. Je res ? Ker sem navajena. Ker se bojim ?
Sprašujem se, koliko nas živi tako, kot jaz. Z zgodbami, ki jih nosimo tam globoko v drobovju, kjer so postale neločljivi del vsega, kar smo, ali nismo. Je to ponos ali ponižanost ? Samovšečnost, ali pa mogoče nemoč, nebogljenost, strah ? In večna zmagovalka, krivda. Morda pa zgolj zavest o tem, da nekaterih zgodb ljudje preprosto ne marajo.
Karkoli že je tisto, zaradi česar ostajaš tiho, tišina boli. Kot taka hladna jeklena krogla je, ki jo vlačiš vedno s sabo. Za sabo. V sebi. Povsod je. Resnica, ta pa ni povsod. Tam globoko je skrita, tako globoko, da pogosto pozabiš, da je. Pozabiš, od kod tista krogla, zakaj si ujet in kaj boli. Včasih se resnica prebudi kot vulkan, ki grozi, da bo izbruhnil. Pa ne izbruhne. Obvladaš jo, pogasiš, in utone nazaj v globino. Za trenutek se vprašaš, kako bi bilo, če bi pustil, da se razlije v vsej svoji goreči moči. Spremenila bi življenje, kot ga poznaš, za vedno. Morda zamrznila trenutek v kamen. A to se ne zgodi. Vedno znova okameniš le ti.
