Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Tri, dva, ena, december

Updated: Nov 27, 2019

Včeraj sva se po res dolgem času sprehodila skozi večerno Ljubljano. Bil je eden tistih večerov, ki sem jih imela nadvse rada, ko smo še živeli v mestu. Dovolj temen, da ti pusti nekaj intime, pa vendar dovolj živ, da se ne sprehajaš po mestu duhov. Ustavila sva se pod najinim oknom, ugotovila, da vrba pred njim lepo raste, pa da ji družbo po novem dela bleščeča neonska reklamna tabla (Rok pravi, da to ni neon ampak led, tudi prav). Da so letošnji okraski nekoliko drugačni kot zadnja leta. Ni več letečih lutk in nad Prešernovim trgom je vse polno zvezdic. Tu in tam sva pozdravila kakšnega nekdanjega 'sovaščana'. V zraku in na vsakem koraku je bila tista napetost, ki ti daje vedeti, da se mesto pripravlja na nekaj, kar se še ni pričelo. Nov dan, nov teden, predvsem pa nov mesec.

Priznam, 'veseli december', ki prihaja, mi vzbuja precej mešane občutke. Tega sicer ne razlagam preveč na glas, ker si čuden, če se te to praznično vzdušje ne dotakne čisto na pravi način in nisi ustrezno vesel, navdušen, ne piješ kuhanega vina ali kakršnegakoli vina in sploh nisi prava decembrska družba. Nekako že v mladosti nisem čisto razumela, od kod ali čemu ta novoletna evforija, ko je treba prav vse srečati, pozdraviti, objeti, obresti, popiti, pojesti in se skrajno veseliti. Zakaj so vsi naenkrat tako nenavadno veseli in zakaj ves čas nekaj jemo, pijemo in kaj pravzaprav praznujemo? Konec leta ? Tudi prav. Meni je Silvestrovo v otroštvu pomenilo tisti dan, ko si zagotovo prost, ni treninga, doma je dejansko večerja, potem se lahko zapreš v sobo, prebereš knjigo in greš za spremembo zgodaj spat.

Božiča doma nismo praznovali. Sem iz tistega časa in okolja, ko je bilo vse, kar je bilo povezano z vero ali cerkvijo strogo prepovedno, če je bil kakšen izmed staršev v napačni (ali pravi, kakor za koga), službi. Če so hoteli starši otroka na primer krstiti, je bilo to treba storiti skrivaj. Danes je to preteklost, Božič je državni praznik, Dedek mraz in Božiček pa z roko v roki delita bombone med otroke. V mojem otroštvu pa je bil to praznik samo pri moji babici. V njenem svetu je obstajal Božič in je obstajal Božiček, bili so angelčki in bila je zgodba, ki je bila lepa in ganljiva in mi je kot otroku prirasla k srcu. Morda zato, ker je bila tudi moja babica človek z ogromnim srcem. Božič me spominja nanjo, na njene zlate roke in duhovite zgodbe, ki jih je ob večerih pripovedovala. Na topel dom, odprto srce in skrb za druge, sploh tiste, ki tega sami ne zmorejo. To je nekaj, kar najdeš v srcu, ne v toni kitajske plastike ali v enako plastičnem lončku sladkanega vina.

Kakorkoli, nekoč sem se tudi jaz nadvse veselila prazničnih lučk, božične glasbe in sladkega vonja po praženih mandljih,ki se je vil po ulicah. Ker sem prav obupno romantična duša, sem seveda uživala med vsemi preokrašenimi izložbami, iz katerih mahajo plišasti medvedki, slončki, božički, pa med vsemi svetlečimi srčki, sladkornimi palicami, takšnimi in drugačnimi lučkami, zvezdicami, okraski in ostalo božično-novoletno opravo. Uživala sem, ko sem ure in ure izbirala popolna darila za meni pomembne ljudi in jih potem skrbno zavijala, jim prilagala posebna pisemca in nestrpno čakala, da jih lahko končno podarim. Ampak, potem je Ljubljana postala najlepše mesto na svetu in december je postal moja najhujša nočna mora. Ko živiš na Cankarjevem nabrežju, tik ob bivši leseni brvi, december pomeni, da se domov prebijaš skozi neprehodne trume od alkohola srečnih in skrajno neodzivnih ljudi, ki ne morejo razumeti, da 'tukaj folk dejansko živi'. Pomeni, da lahko imaš še tako popolna okna, pa vseeno ves mesec, vsak dan, ves dan poslušaš en in isti pop cd, ki ga občasno prekinejo trubači, ki res pritisnejo na zadnji stabilen živec, ki se ga trudiš obdržati. In ko se dan prevesi v večer, lahko do dveh ali treh zjutraj prav vsak dan uživaš v glasbi vseh zvrsti, le božične ni vmes, od techna, rocka, popa ali karkoli že imajo, bistveno je, da so basi naviti na maximum, da ti dobesedno vibrira drobovje in možgani. Za kompleten mesec dni lahko pozabiš na spanje, tega decembra v mestu ni. Kako je videti po tem zgodnje jutranje vstajanje in celodnevno delo, o tem raje ne bi. Še race in golobi pobegnejo, ostanejo podgane, ki so bolj trpežne, pa ljudje, ki nimajo kam.

Drugi razlog, da je december dobil grenak priokus, pa so (čeprav nič krivi) otroci. Ki se jim decembra od vsega, kar je zadovoljevanju njihovih neskončnih želja na voljo, čisto odpelje. Če živiš v središču mesta, je to neizogibno. Namesto enega prijaznega moža, imamo pri nas (Slovenci smo znani po tem, da moramo imeti vse, kar imajo vsi izmed velikih) kar tri. In prav vsakemu izmed njih otroci danes pišejo pisma in seveda v zameno pričakujejo darila. Saj so bili vendar 'pridni' in nekdo jim je razložil, da 'pridnim' otrokom vsi dobri možje prinesejo darila. Priznam, deset let nazaj je bilo mogoče še zabavno. Nekje v zadnjih letih pa je december (vsaj v mestu) eksplodiral v nekaj neobvladljivo glasnega, plastičnega, bleščečega, natrpanega in absurdno dragega. Kar v meni razen skrajne naveličanosti ne vzbudi več skoraj nič. Mogoče sem ga imela vsako leto vsaj mesec dni preveč, pa se mi zato tako zdi. Mogoče je pa res.

Zadnjič sem nekje brala, kako je nekaj najhujšega, če otroku poveš, da vsi ti čarobni možje ne obstajajo, saj jim s tem poteptaš njihove upe in sanje in jih oropaš nedolžnega otroštva. Res ? Lahko vam opišem kar nekaj načinov, kako lahko otroku poteptaš njegove upe in sanje in ga oropaš nedolžnega otroštva in ne, to, da mu iskreno poveš, da darila pod jelko postavita mama in/ali ati, ker vesta, da ga bo to razveselilo, pač ni eden izmed njih.

Otrokom koncept denarja ni dovolj domač, da bi razumeli odnose med njihovimi željami, denarnimi zmožnostmi njihovih staršev in končnimi darili. Ko se zraven vmeša še koncept 'pridnosti' (še danes ne vem, kaj točno to je), je zmeda popolna. Otroci torej vedo, da 'pridnim' otrokom dobri možje izpolnijo želje. In ker se otroci seveda pogovarjajo med seboj, je neizogibno, da se v razredu srečajo Andrej, ki je dobil novo tablico, pametni telefon in fortnite, Luka, ki je dobil nove superge in škatlo legokock, in Marko, ki je dobil par rabljenih rokavic. In nekako ne morem več sprejeti ideje, da so eden ali trije dobri možje, v katere otroci za svoj zdrav razvoj menda morajo verjeti, kakorkoli dobri. Jaz sem pred leti zato to 'čarovnijo' ugasnila in otrokom razložila, kako zadeva deluje. Tudi zato, ker na sploh verjamem, da je primerno predstavljena resnica vedno daleč najboljša izbira. Od takrat otroci še vedno pišejo pisma, ampak vedo, kdo jih bo bral in želje so postale veliko bolj skromne in razumne in usklajene z našimi vrednotami. Moje najljubše pismo je bilo tisto, v katerem si je otrok zaželel vrečko kave za atija, ki je pogosto zaspan, pa toliko kinder jajčkov, da jih lahko razdeli vsem bratcem in sestricam. Še vedno nastavljajo škornje Miklavžu in še vedno spečemo piškote za jelenčke, še vedno pripravimo jelko, pod katero pristanejo darilca. Ampak odkar je vsem jasno, da so to le ljubke navade, ki popestrijo temne zimske dni, nimajo pa povsem nobene zveze z njihovo vrednostjo, pridnostjo ali čemerkoli drugim, nam je vsem lepše in predvsem lažje. Toliko bolj, odkar smo uspeli pobegniti nekam, kjer lahko ljudje tudi decembra povsem normalno spijo.

Ampak, prehitevam. Danes je november, novembra pa ničesar od tega še ni. November je tih, temen, večeri so dolgi in od vlage megleni. Mesto je mirno in čarobno in nadvse lepo se je v tem zatišju pred eksplozijo sprehajati po tistih vlažnih granitnih kockah, na katerih so moji otroci nekoč vadili svoje prve korake.

178 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.