Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Svojo kavo jemljem blazno resno

Updated: Mar 2

Svojo prvo kavo sem spila konec prvega letnika srednje šole. Do takrat sem bila prepričana, da je pitje kave eden bolj nerazumljivih načinov zapravljanja časa, kava pa ogaben zvarek, ki ga jaz zagotovo nikdar ne bom pila.

Bil je torej topel pomladni dan sredi Maribora. Prejšnji večer se je zame zključil nekje ob 3h zjutraj, saj je bila sezona maturantskih plesov. To pomeni tudi takšne in drugačne nastope, tudi plesne. Po dobrih dveh urah spanja sem bila pred šesto zjutraj že na triurni vožnji z avtobusom, na celodnevni trening. Neprespanih noči sem bila sicer vajena, vendar tega dne me je mučil neznosen glavobol.

Ko sem med opoldansko pavzo tako pestovala svoj glavobol, mi je nekdo predlagal, naj popijem kavo, da bo gotovo pomagalo. Z odporom sem se lotila tiste gore smetane, ki je nekje v globini skrivala črno tekočino, v katero mi je celo uspelo stlačiti zavojček sladkorja, ne da bi se v vse smeri vsul smetanov plaz. Bljah. Okus me ni niti najmanj navdušil. Ampak glavobol, ta je dejansko izginil, kot se razgubijo oblaki na nebu po nevihti. Ljubezen na prvi požirek. Okus ? Dotik ? Stik ? Ne vem. Vsekakor je bila. In traja.

Od takrat ni minil dan brez kave. Celo v našem malem mestu je obstajala kavarnica, kjer so jo znali pripraviti tako, kot mi je bilo všeč. Tja sem zavila prav vsak dan po šoli, pred treningom. V času, ko sem po svetu nosila svojih od anoreksije izsušenih 30 in nekaj kilogramov, je bilo tistih nekaj skodelic kave moj način, kako preživeti dan.

Navsezgodaj zjutraj pred predavanji v legendarnem El Mundu na Čopovi, sredi dneva še enkrat. Popoldan, zvečer in ponoči sem jo kuhala doma.

Ko sem se v svojem malem raju nekje daleč na italijanski obali po precej težki preizkušnji postavljala nazaj na noge, je bil capuccino z najlepšim razgledom na svetu moja jutranja skodelica sreče. Ko je moj razum protestiral nad preveliko količino hrane, ki jo je bilo treba pojesti, je bila kava tista, ki mu je pomagala pozabiti. Ko to ni zadostovalo in sem po dolgih letih anoreksije začela biti bitko z bulimijo in se vsako jutro izmučena, zabuhla, prazna in obupana postavljala na noge, je bila kava moja najboljša prijateljica, moja rešilna bilka, ki mi je pomagala kolesje v glavi spraviti v pogon.

Ko me je moj bodoči mož prvič povabil na zmenek, me v bistvu ni povabil na zmenek, šla sva na kavo. Od takrat sva jih skupaj popila že toliko, da bi lahko s to dragoceno črno tekočino najbrž napolnila strugo Amazonke. In te so še vedno daleč najboljše, najlepše in sploh najljubše.

Ko sem čakala, da moji leto dni stari hčerki izrežejo tumor, sem jo čakala v najbližjem lokalu s skodelico kave v roki. Tisoč in eno uro na pediatrični kliniki sem prečakala, ja, seveda, s kavo. Če zaidete na pediatrijo, desni avtomat v P1 nadstropju je prava izbira.

Ko sem sredi noči rodila svojega šestega otroka, so mi potem, ko je mali v vse smeri premerjen, umit in zavit mirno zaspal, kavo dostavili v porodno sobo. Takrat je bila dobra tudi tista iz avtomata. Sicer sem strašno izbirčna. Pri življenju v centru mesta sem si to res lahko privoščila. Praktično ni lokala, za katerega ne bi vedela, kakšna je kava in kdo naj jo skuha, če sploh. Zmagovalno in tudi najcenejšo v centru dobite v Cafetinu, kamor poleg naključnih mimoidočih in turistov najraje zahajajo lokalni kavoljubci. Tu se kupi tudi najboljša kava za domačo uporabo. Če vam ni do pohajanja po mestu, dobite izvrstno kavo v Mojlokalu v Leclercu, tam lahko parkirate naravnost pred vrati. Enako v Argentino baru. Če ste, kot jaz, z avtom neločljivi, pride prav.

Turške kave ne pijem. Niti instant. Tudi bio kava, kot jo zadnje čase v skrbi za zdravje kuha moja mama, nikakor ne gre. Pa čeprav imam pritisk najbrž 82/51 in strašno težko držim oči odprte.

Veš, meni je pomembna, moja kava. Tisti plastelin, ki vsako jutro domuje v moji glavi, spremeni v lego kocke, iz katerih lahko zgradim karkoli, kar dan od mene zahteva. Kratek, močan espresso, s kakšnim pljunkom mleka, lahko tudi več. En tak malo daljši požirek. Ki ga jemljem blazno resno.

 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.