Kar precejkrat je v zadnjih letih s te ali one strani prišel predlog (ideja, pobuda, namig, kakorkoli), naj pišem blog. Še pogosteje, da morava vsekakor pisati blog. Tisti drugi, s katerim v tej ideji tvorim dvojino, je seveda moj mož. In tema bloga bi seveda morali biti otroci. Ker o tem imava midva toliko za povedat. In toliko izkušenj. In nasvetov.
Zanimivo je to, da večina pobudnikov najbrž ni prebrala ničesar, kar je eden ali drugi napisal. Kaj pa, če sem polpismena ? Če imam smisla za pisano besedo toliko, kot moj dvoletnik dobre volje, ko mu za kosilo serviram brokoli ? Kaj, če je on tako zelo dolgočasen, da ti zraste brada tudi tam, kjer ne bi smela, če bereš njegove umotvore ? No, vsaj to vas lahko pomirim, da ni, sicer ne bi bil moj karkoli, zlasti pa ne mož.
Če pustim ta pomislek ob strani, še vedno ostane tisto osnovno. Nasveti glede otrok ? Žal, tega pa jaz nimam. Pa tudi če bi imela, bi se delala, da nimam. Nasvetov glede nosečnosti, poroda, dojenja, spanja, hranjenja, igranja, učenja, navajanja na ali odvajanja od tega ali onega on sploh vsega ostalega imaš običajno veliko, ko imaš prvega, pa tudi drugega otroka. Ko imaš tretjega, imaš samo še veliko res zanimivih, razburljivih in drugače zabavnih zgodb. Ko jih imaš pet, ti je jasno, da so bili vsi tisti nasveti iz časa, ko sta bila še eden ali dva, precej plitki in polni tebe, ne otroka. Ko jih imaš sedem, ti je že nekaj časa jasno, da vsak otrok pride z zelo jasnimi navodili za uporabo, če si jih seveda pripravljen brati, vsak dan posebaj, saj niso vsak dan ista, kaj šele za dva otroka.
Skratka, nimam stolpca nasvetov o tem, kako je edino pravilno in prav vzgajati svoje potomce. Tudi nimam nobene privlačne ponudbe v stilu na tem in tistem spletnem naslovu vas čaka privlačen pripomoček, ki je ekološki in organski in vam bo pri tem (vzgoji namreč) v veliko pomoč, dobite pa tudi kodo za popust, ker sem se posebaj za vas potrudila. Žal mi je, jaz ne uporabljam nobenega čudežnega pripomočka (naprave, recepta, vadbe in tako naprej) in nobene kode ne skrivam v žepu.
Jaz pišem kar tako in v resnici nimam nič več kot svoje misli in še več njih. O marsičem, tudi o otrocih, pa vendar ne le o njih.
Ps.
Vse, kar lahko res pomembnega povem o otrocih, pa lahko strnem v nekaj kratkih stavkov. Otroci so čudoviti. So edini ljudje na tem svetu, ki res znajo ljubiti, dokler jim odrasli te sposobnosti ne zatremo. Ne vzgajajte njih, vzgajajte sebe. Oni so popolni in boljši ko boste vi, manj boste to pokvarili. Opazujte jih. Poslušajte jih. Zlasti takrat, ko vam gredo na živce. Pustite se naučiti, kaj vaš otrok potrebuje, saj vam bo to vedno jasno pokazal. Ne pričakujte. Otrok vam ničesar ne dolguje, zlasti ne tega, da uresniči vaše sanje. To je vaše delo.
Comentarios