Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Anna gre na dopust

Končno. Spakiram bikini in zobno ščetko, vržem v avto še brisačo in manjši vagon knjig in čez nekaj ur vsa blažena namakam svoje krake v kristalni vodi. Ravno toliko, da se prav ohladim za poležavanje na toplem pesku, kjer mi družbo delajo trije martinčki in dvanajst knjig, ki že od predlani čakajo na vrsto na polici. Sanjsko, ne ?

Ja, res. Dobesedno. Iz teh presladkih sanj me vrže prepir, ki prerašča v pretep na temo kdo ima in nima in zakaj ravno on in kako in spet zakaj. Maska, dihalka, stikeez, obleka, lopar, natikač, nekaj že. Ker so počitnice na koncu in moji živci torej tudi, se odpakiramo v shopping center po manjkajoče maske, dihalke, natikače, brisače, žogice, nogice ali karkoli je že razlog za skorajšnji živčni zlom približno 4/9 posadke, sebe ne štejem. Prištejem lahko prodajalca v trgovini, ki so ga mulci s količino nepotrebnih informacij na temo kdo gre kam in zakaj in kaj bo in česa ne tam počel in zakaj in kaj potrebuje in spet natančno zakaj in kako in kam izmučili, da je po našem odhodu gotovo zaprosil za dodatni dopust.

Super. Otroci imajo torej vse, kar potrebujejo, da imam lahko jaz v relativni mir na morju.

Naslednji korak, spakiraj vse, kar posadka misli, da potrebuje in poskušaj ne pozabiti na tisto, kar res potrebuješ. Ena hladilna skrinja zdravil in kovček pripadajočih pripomočkov. Osem hladilnih skrinj hrane, dodatna dva kubična metra še več hrane. Nekaj uporabnih nožev, pa pasirnik, pa kakšna skleda in vojaški lonec, pa ne pozabi na hektoliter mleka, 12 dud in mašino za kavo.

Ne, ne moremo vzeti s sabo 85cm visokega plišastega medveda, razen če mu prepustiš svoj sedež v avtu. Ne, ne moremo vzeti namiznega nogometa. Ne, tudi rolarjev, kotalk in košarkaškega koša ne. Ne, ne potrebuješ večerne obleke niti dežnika. Ne, barbie hiša tudi ne gre v avto. Mi tudi ne nesemo hiše s sabo, bo tudi Barbie preživela brez, ok ?

60 parov gat, 80 majic, nikjer ne najdem kratkih hlač, dve grmadi brisač, manjša grmada kopalk, ne, ne rabiš flisa. 42 flašk raznoraznih krem za vse sorte potreb in priložnosti, šamponov, balzamov in ostalih nujno potrebnih pripomočkov, brez katerih tedna dni na morju zagotovo ne preživiš. Ne pozabi na dodatni kovček zobnih ščetk in zobnih past (saj ne mislite, da imajo otroci eno tubo paste dovolj ? Odkar jih delajo v obliki samorogov, nogometne žoge in morskega psa, nikakor ne).

Malo me mineva volja do dopusta, to je tistega tedna v letu, ko smem posodo pomivati 12/24 z razgledom na prelepo morje.

Torej, žoga in še ena, pa še dve napihljivi, žogi in blazini, pa kanglica in tri lopate, skoraj bi pozabila rokavčke. Mali najbrž rabi kakšen klobuk, pa plenice in ta druge plenice. Pa ne pozabi še na čoln, calpol in sončno kremo.

Volja do dopusta je medtem dosegla točko nula. Kar je dobro, ker moramo najti, zaviti, popisati in podpisati še šolske potrebščine, saj bomo z morja prišli skoraj naravnost k prvi šolski uri. Tega se sploh nadvse veselim. Tri ogromne Ikea škatle, v katerih čaka 1452 raznih šolskih potrebščin, od atlasa do okroglega čopiča številka 4 in velike tube cyan modre barve, ki sem jo iskala v šestih knjigarnah v Ljubljani, da sem ugotovila, da jo imamo še od lani nedotaknjeno, nimamo pa carmin rdeče, ki je nismo iskali in trikotnika za načrtovanje, ker ne vemo, kaj to je, prodajalka v knjigarni tudi ne.

Volja do dopusta in življenja generalno je zdaj že daleč pod točko ledišča, otroci so obupali, sedmica pa je dobila v roke mojo denarnico in denar in osebne izkaznice poskrila po naključnih neznanih lokacijah v hiši.

Rabim kavo. Tuš. In še eno kavo. Pa dopust pred dopustom, da nas lahko spravim na dopust. Če nam uspe, se javim s svežim živčnim zlomom, ko se znajdem pred dejstvom, da je treba vse to tudi raz-pakirati.

 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.