top of page
Writer's pictureAnna

Pustimo jim barve. In otroštvo.

Updated: May 1, 2020

Danes sem slučajno ponovno naletela na video Alike, ki se mi zdi ob začetku novega šolskega leta še kako aktualen.

Če ga še ne poznate, tukaj:

https://youtu.be/kQjtK32mGJQ

Mene po številnih ogledih še vedno gane tja nekam v globino.

Danes me je spomnil na mojo prvo domačo nalogo v takratni 'mali šoli'. Imeli smo čisto pravi zvezek in narisati smo morali svojo družino. Kar nekaj ur sem sedela doma v kuhinji s tisto risbo in se ukvarjala z resnično zapletenimi problemi, kot npr. kako narisati stopala, da bo na sliki videti tako, kot v resnici, pa katero izmed 12 barvic uporabiti za očetove lase, ki niso ne črni, ne rjavi in še zlasti ne rumeni. Razmišljala sem tudi o sivi in zeleni, nobena ni bila čisto prava. Na koncu sem bila z izdelkom za silo zadovoljna in naslednji dan sem ponosno sedela na svojem stolčku in čakala, da vzgojiteljica pohvali tisti odtenek las, ki sem ga perfekcionirala vsaj dve uri. Ne. Namesto pohvale je od zadaj priletel udarec po glavi. Risbo sem narisala na desno, ne na levo stran zvezka, kot bi menda morala. Še huje, dva tanka lista sta se zlepila skupaj in sem en list v zvezku kompletno preskočila.

Občutek sramu, ki me je ob tem preplavil, je z besedami nemogoče zajeti. Udarec sicer ni bil ne prvi ne zadnji v življenju, ki je priletel, ker moje ravnanje ni ustrezalo nekemu standardu. Kaj vem, morda je bil ravno strah pred bolečino in ponižanjem eden od razlogov, zakaj sem kasneje kljub nepornem plesnem življenju šolo izdelovala z brezhibnimi peticami, tudi na maturi sem seveda napisala vseh 34 točk. Čeprav ne vem čisto dobro, kako, ker polovice tistih vprašanj nisem razumela. Dvomim, da jih je kdo drug. Približno suvereno sem se počutila le pri matematiki in eseju. Temu se danes menda reče diamantni maturant, takrat smo bili zgolj zlati in bolj zlati. Vem pa, da noben rezultat v življenju ni tega vreden.

Image from short film 'Alike'
Foto: elpais.com

Kdo bi rekel, da je bilo tako nekoč, da danes pa tega ni več. Pa ni res. V šolah je še vedno prisotno takšno in drugačno nasilje človeka nad človekom, le da je zdaj vsestransko. In o tem ne smeš kaj dosti govoriti, ker se pri nas o teh rečeh ne govori. Se raje delamo, da tega ni.

Pa sploh ne gre toliko za nasilje. Otroci bodo za priznanje, odobravanje, sprejetost s strani odraslih, ki so jim pomembni, naredili praktično vse. To je njihova osnovna potreba, da pripadajo, da so sprejeti. Če pri odraslih ne uspejo, bodo to iskali pri vrstnikih, če ne gre doma, ne v šoli, bodo to premnogi iskali na ulici. In bodimo iskreni, danes otrok, ki doma ne uživa polne podpore svojih staršev, v šoli ne more uspeti. Tempo, količina in kompleksnost vsega, kar danes nalagamo na otroke, jih uničuje. Ne le otroke, tudi nas seveda. Ampak če nam že zase ni mar, bi nam moralo biti vsaj za njih. Ja, izvrstne rezultate dosegajo otroci na raznoraznih preverjanih tega in tistega. Ti rezultati in one meritve. Je življenje res samo to ? Je življenje sploh to ?

Image from short film 'Alike'
Foto: elpais.com

Jaz mislim, da ni. Ne, ne mislim. Vem, da ni. Vem, ker sem živela tako kvaziživljenje samih vrhunskih rezultatov na vseh področjih. Ni bilo lahko, čeprav mi je bilo samoumevno. To je bil moj standard, ki sem ga morala dosegati. Zakaj morala, ne vem. Vsaj takrat nisem vedela. Tako je pač bilo.

Pravijo, da si na vrhu vedno sam. To je res, zato to ni za vsakega. Ampak mnogo pomembneje, med potjo na vrh prepogosto sebe čisto izgubiš. Tam na vrhu ne stojiš ti. Tisto je le rezultat.

Pustimo otrokom barve. Pustimo jim otroštvo. Še bolje bo, če si ga kdaj privoščimo tudi sami.

Image from short film 'Alike'
Foto: elpais.com

167 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


Post: Blog2_Post
bottom of page