Ko se zjutraj zbudiš in odpreš oči, kako veš, kdo si ? Spomniš se. Pa ne imena, naslova in kraja rojstva. To ti nič ne pove. Spomniš se, kako si vozil kolo, jedel pomarančo, zavezoval vezalke na čeških supergah, čakal dan, ko boš dobil tisto eno Milko v celem letu. Kako si se spotaknil na betonu, padel v morje, s prstom delal luknje za frnikole v blatu. Kaj je mama kuhala za kosilo, kakšen je bil prt na mizi, pa tapete v dnevni sobi. S kom si sedel v šoli, kdo ti je bil všeč, kako si skrival prve mozolje. Šola, faks, prijatelji, služba, ljubezen, žalost, dopust, hobi, zmage, porazi. Spomini.
Na svojih spominih iz otroštva nisem znala graditi. Skozi najstniška leta sem zato gradila osebnost, izmišljeno. Ustvarila sem to popolno bitje, ki skoraj ni iz tega planeta. In v svoji glavi res nisem bila. Ne od svojih staršev, ne iz svoje dežele, od nekje daleč. Ustvarila sem popolno bitje in edina vez z resničnostjo je bil moj plesni partner, moj prijatelj, moj fant. In ko me je on nepričakovano, nenadoma vrgel ven iz svojega in hkrati mojega življenja, je od vsega ostalo toliko, kot od razbite vaze. Nič. Črepinje, ki se jih ni dalo zlepiti skupaj. Nisem se znala več zgraditi. Na čem pa naj gradim ? Kdo sploh sem ? Kam spadam ? Kako človek ve, kdo je ?
Otroški spomini so tisto, na čemer gradimo. Kaj, če jih nimaš ? Če jih nočeš ? Če jih nimaš zato, ker jih tako vztrajno zavračaš, ker so mučni, boleči, ker te je sram, ker si kriv. Je enako, kot da jih nimaš. Skoraj enako. Občutki ne izginejo. Krivda, sram, bolečina ne izginejo. Tako si prazna lupina, ki čuti sram, krivdo, bolečino. Kaj lahko na tem zgradiš ? Nič. Tako ponavljaš en in isti prazen dan. Leto, dve, pet, deset.
Nekaj nekje sem najbrž morala narediti prav. Ker mi je življenje prineslo resničnega prijatelja. Ki je preprosto tisto, o čemer vsi nekje v globini sanjamo. Iskrena, čista, poosebljena ljubezen. Ki te sprejme z vsem in v vsem, kar je in kar si. Kakorkoli prazen si, to čutiš. Na tem sem začela znova. In z najinimi otroki sem rasla tudi jaz. Do nekje. Nekje se zatakneš. Ker ugotoviš, da ne rasteš iz svojih korenin, ampak iz tujega debla. Kot nek parazit. To ne gre v nedogled. Nihče te ne more večno tako nositi, tudi najboljši človek ne. Če hočeš res živeti, se moraš spustiti, pasti, razbiti in v tistih razbitinah začeti kopati. V temi. Sebe.
Izkopati je enostavno. Sprejeti nesprejemljivo, to je pa težko. Pa v resnici nimaš izbire. Lahko obstajaš iz dneva v dan. Vklopiš avtopilota, izpolniš svoj naloženi minimum, se izklopiš. Kdo si in kam greš ? Ne veš. Če hočeš živeti pač nimaš izbire. Gradiš lahko le na resnici. Kakršnakoli že je.
Nekatere stvari ne obstajajo. Ne bi smele. O njih ljudje ne razmišljamo, ne pišemo, ne beremo, ne govorimo. Ne sami s sabo, ne s tistimi, ki so nam res blizu, predvsem pa ne lepimo tega na instagram, kjer nas gleda cel svet. Stvari, ki so mučne, neprijetne, nerazumljive, odvratne, sramotne, tabu. Tako smo bili vzgojeni. Vsaj jaz, najbrž tudi ti. Zakaj bi nosil smeti naokrog in zakaj bi dovolil, da jih ves svet vidi, če prav res ni treba. Zakaj preprosto ne zapreš pokrova in pozabiš, mar ne ni bilo življenje lepše ? Če bi bilo kot instagram ? Kjer so vsi zgolj lepi, brezskrbni in popolni.
Če moram skriti svoje spomine, svoje izkušnje, svojo vsebino, potem sem kdo ? Potem nisem. Pa sem. Iz vsega tega smetišča človeških vzgibov, nagibov, besed, dejanj in njih pomanjkanja, pač rastem jaz. Na tem stojim, to me oblikuje, brez tega me ni. To sem jaz.
Ne boj se teme. V njej je vse, kar potrebuješ, da si cel.
