Pri nas doma živi sedem otrok. Starih od ena do enajst let. Takšnih situacij, ko je treba nakako posredovati, ker otrok ne stori tistega, kar naj bi, ali počne nekaj, česar naj ne bi, je vsak dan več, kot jih zmorem prešteti. Seveda sem daleč od tega, da bi vedno vedela, kako ravnati. Pa tudi, kadar vem, mi ne uspe vedno speljati zadeve tako, kot vem, da je prav. Najpomembnejše od vsega se mi zdi to, da se - preden karkoli storiš - ustaviš in se vprašaš, ali hočeš pomagati ali prizadeti ? Pojem disciplinirati je danes skoraj sinonim za kazen. Kar je zanimivo, glede na to, da beseda 'discipulus' izvorno pomeni predvsem učenec. In discipliniranje otroka bi v resnici moralo biti točno to, učenje. Kaznovanje ni učenje. S kaznijo lahko sicer zelo učinkovito (hitro in brez posebnega truda) preprečiš nezaželjeno vedenje. Ampak naučil se ni s tem nihče nič, razen tega, da v življenju vlada argument moči. Če ne želimo takšnega sveta, je otroke vseeno bolje voditi z razumevanjem in močjo argumenta. Če hočeš otroka nekaj naučiti, moraš namreč vedeti, kako razmišlja. In ker ne razmišljajo vsi enako, tudi ne moreš učiti vseh enako. To pa terja predvsem čas, trud, posluh in navsezadnje nekaj znanja. V končni fazi ljudje, ki si prvič kupijo psa, se dajo temeljito poučiti o pasmi, ki so jo izbrali in o tem, kako z živaljo ravnati, kako jo vzgajati. No, vsaj upam, da je tako. Z otroki pa naivno mislimo, da kar po naravi stvari vemo, kako je treba. Seveda z vsemi enako in približno tako, kot so ravnali z nami, saj smo vendar čisto v redu. In če ne deluje, je kriv otrok, ker je pač nemogoč in ga je treba bolj kaznovati, da izbijemo to 'žlehtnobo' iz njega. Ne ? Ne. Otroke je treba učiti. In starši se moramo (na)učiti, kako.
Zelo se strinjam s trditvijo, da se pomembnih življenjskih odločitev ne sprejema v jezi. Kako disciplinirati otroka je pomembna odločitev, saj s tem oblikuješ človeka, kot nekoč bo. Takih odločitev ne bi smeli sprejemati v jezi. Ampak v miru, z vsem znanjem, razumevanjem in ljubeznijo, ki jo premoremo. In potem bi se teh odločitev morali držati tudi takrat, ko smo jezni. Če ne zmoremo tega mi, kako bi naj zmogel otrok ?
