Se kdaj vprašate, kaj se pravzaprav dogaja v glavi dvoletnika ? Kaj vidi, kaj sliši, kaj čuti ? Kako to razume ? Se mi zdi, da se ne zavedamo dovolj, da v njihovih malih glavah ni tako, kot v naših. Da v naših besedah slišijo nekaj povsem drugega, ali pa kdaj sploh nič. Po eni strani smo jih postavili v center vesolja, hkrati pa živimo v svetu, ki je do otrok izjemno neprijazen. Vse je podrejeno času, denarju, napredku, uspehu. V bistvu izmišljeni koncepti, za katerimi vsi tečemo od zgodnjega jutra do pozne noči. Včasih se vprašam, kam bi pravzaprav radi prišli ? Ustavi se kdaj. Kar ti na koncu ostane od življenja, so ravno tisti trenutki vmes. Tisti premori. Ko se nič ne premika. Kot v plesu ali glasbi. Bodi moder. Ustavi se kdaj. 💙
