Moje otroštvo, pa tudi preostanek prve polovice mojega življenja, ni bilo ravno takšno, kot bi si ga kdorkoli želel zase ali za svojega otroka. Tudi za svojega sovražnika ne. Bila sem tisti malo 'wunderkind' otrok, ki zelo zgodaj pokaže nadarjenost za marsikaj. Človek bi mislil, da mu bo zato na svetu lažje. Pa se rado zgodi ravno obratno, ko se ljudje odločijo, da je iz takšnega otroka treba iztisniti vse, kar zmore in še več, ker bi bilo vse drugo pač nemarno zapravljanje talenta (nesmotrna raba premoženja, za tiste, ki vam je tak jezik ljubši). Od daleč kaj več kot veliko bleščečih uspehov ni bilo videti. Ampak pod vsemi presežniki je stal otrok, prepoln negotovosti, krivde in sramu. Čustveno, telesno in spolno zlorabljen. Osamljen, zgubljen, pa vendar vedno nasmejan. Seveda se je zlomil. Ne enkrat, večkrat. Pa se vedno znova pobral. In se trudil biti še boljši. Pa ne zato, da bi dosegel še več uspehov. Zato, da bi ga imeli radi. Hrepenel je po varnem zavetju, toplem objemu in prijaznem nasmehu. Včasih se vprašam, kako sem pravzaprav preživela. Spomnim se le tega, da sem se že v zgodnjih najstniških letih kdaj vprašala, zakaj sem sploh tu, zakaj ravno jaz. In odgovor mi je bil že takrat samoumeven. Ker zmorem. Najstniki običajno sanjajo o tem, da bodo uspešni športniki, znanstveniki, umetniki, raziskovalci, poslovneži ali karkoli že. Meni je bilo nekako jasno, čeprav ni imelo običajnega smisla, da sem tu zato, ker lahko razumem. Sprejmem. Prenesem bolečino. Ker jo lahko vzamem in spremenim v nekaj drugega. Ker lahko preživim. In odpustim. Zdaj sem tu že štiri desetletja in počasi ugotavljam, da ne zmorem toliko, kot sem mislila, da zmorem. So stvari, ki jih ne morem sprejeti, ker jih ne morem razumeti. Še manj odpustiti. So stvari, ki se ne bi smele nikdar zgoditi. So rane, ki jih ne bi smelo biti. Pa vendar so. Ne, ne bom rekla, da sem hvaležna za njih, ker nisem. Sem pa hvaležna za vso moč, voljo, pogum, ranljivost, potrpežljivost, razumevanje in iskrenost, ki sem jih morala poiskati, da lahko z njimi živim. Hvaležna sem za ljubezen, ki mi jo je življenje prineslo na sredi poti. Za nežnost, potrpežljivost, sočutje in toplino, ki me od takrat obdajata. Prav vsak dan. Če je bila to edina pot do tu, kjer sem, bi jo z veseljem prehodila še enkrat.
