Tisti dan, ko se zbudiš z glavobolom. Na poti v kopalnico te prestrežeta dva pokakana kričeča smrkajoča malčka. Po pol ure rokoborbe si bogatejši za umite zobe, nategnjeno vratno mišico, nadstandardno bolečino nekje doli v križu, dva skopana, oblečena in lačna malčka. Parkiraš ju v dnevno sobo s kupom kock in se lotiš priprave zajtrka. Naribaš jabolka, malemu pred nosom odneseš vrečko s kosmiči, ki jo je ravno hotel raztresti po kuhinji, daš vse skupaj v lonec in vklopiš štedilnik. Ne vklopiš. Ne dela. Leto dni stara plošča ne dela. Pobrišeš še enkrat komande na ekstra suho, preveriš varovalke, ne dela. Greš v tisti temni kot pod stopnice, kjer se nahaja vsa krama, iskat prenosno ploščo, ki je ostala od takrat, ko je kuhinja ob selitvi zamujala cel mesec in je bilo treba nekako nahraniti vse mulce. Zasuje te plaz krame izpod katerega se komaj rešiš živ, plošče ne najdeš. Manjši mulc medtem sprazni vse predale v kuhinji, ki je zdaj neprehodna. Šedilnik si ni premislil. Obupaš in si skuhaš kavo. Mašina na srečo dela. Mleko je mrzlo. Mrzel pljunek. Z drugim pljunkom večjemu pripraviš zajtrk. Najdeš grelec za vodo, mleko pogreješ z vročo vodo. Itak ga ni bilo več dovolj. Naliješ v skodelico, v hipu je okrog luža. Pušča. Rešiš preostali pljunek, očitno bo skromno jedel. Kosmiče za malega tudi zaliješ z vročo vodo, na srečo ni nek gurman, mu je vseeno. Med zajtrkom se stepeta za slinček. Eden ga nujno rabi, čeprav ni videti učinka, drugi ga brezkompromisno hoče. Po desetih minutah vreščanja sta vendarle oba sita. Za silo čista. Pobrišeš še mizo in medtem zagledaš malega, ki po stopnicah vleče mikser. Večji si v tvoje hlače obriše nos. Rešiš mikser. Zdaj vleče gor bratovo blatno supergo. Ta drugi hoče na školjko lulat. Jaz hočem kavo. In tuš. Pa še eno kavo. Na vratih nekdo zvoni. Mali ima bobnarski koncert. Večji poje We will rock you. Jaz branim stopnice. Ura je 9:22, to je bila jutranja kronika. Hvala, ker ste bili z nami.☻ (Najbrž se je kdo lahko precej dobro vživel).