Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Otroci pač niso neumni

Updated: a day ago


Zadnje čase je postalo običajno, da si človek s takim ali drugačnim mnenjem o tej ali oni stvari takoj prisluži mesto v eni ali drugi škatli. Desno, levo, zgoraj, spodaj, vernik, komunajzar, flatearther, antivaxxer in tako naprej. Jaz ne spadam v nobeno. Pa mislim, da večina mislečih ljudi ne.


Ne mislim, da je zemlja ravna. Ne mislim, da ne obstaja (corona) virus. Ne mislim, da s palčko za odvzem brisa odpirajo možgane. Ne mislim, da bodo s cepivom proti čemurkoli že ljudi čipirali. Nisem niti generalno proti cepljenju. Nisem proti zdravilom in farmaciji na sploh. Tudi proti splavu ne, to samo bytheway, ko ravno naštevam. Nisem niti proti ukrepom. Sploh sem bolj take sorte, da nisem prav pogosto 'proti'.


Razen, ko se zaletim v nekaj, kar je nesmiselno, nerazumno, nelogično in obenem grobo krši tisto, kar verjamem, da je bistven element vsake demokratične družbe. Ustava namreč. Potem sem pa proti.


Ljudje se zato, da lahko živimo kot členi neke širše družbene skupnosti samoumevno in nujno odpovedujemo delu lastne svobode v dobro skupnosti, o tem ni treba zgubljati besed. Včasih moramo kot posamezniki in kot družba kakšno vrednoto žrtvovati, da zaščitimo drugo pomembno vrednoto. In tu se nujno pojavi vprašanje - koliko česa žrtvujemo za kolikšno korist? To se ne bi smelo delati kar tako počez, da ima človek občutek, da je nekdo pač vrgel kocko, pa kar je padlo, je padlo. V vsakem trenutku je treba pred očmi imeti vse pomembne vrednote, v katere z ukrepanjem tako ali drugače posegamo. Oceniti je treba celotno, zlasti tudi dolgoročno škodo in jo tehtati z (običajno trenutno) koristjo. To je nekaj, kar zahteva širok nabor strokovnjakov vseh relevantnih življenjskih področij, po možnosti z neoporečnimi etičnimi merili. Epidemija navsezadnje ni le medicinski dogodek, ampak stanje, ki se zažre v vse pore družbe.


Če smo torej sredi epidemije kuge 21.stoletja, zakaj so ulice in lokali povsem legalno prepolni glasnih, veselih, zdravih ljudi? V istem trenutku tudi zelo težko razumem, zakaj sta šport in kultura prepovedana. Torej posedanje v gostilnah je edino, kar je varno?

Nakupovanje tudi? Pa namakanje v termah? Gorski tek pa že ne več.


In otroci bodo 8 do 10 ur dnevno podvrženi takšnemu ali drugačnemu - oprostite, zato preprosto ni lepega izraza - *&$*nju v glavo.

Otroci so ranljiva skupina. Ja, res so. Pa ne, ko govorimo o covidu. Njihova psiha je skrajno ranljiva in bi jih bilo treba pred vso to norostjo zaščititi. Pred strahom in paniko in slaboumjem. Ranljivi so, niso pa neumni in večini je povsem jasno, da tu nekaj pač ne štima. Če je nevarno, zakaj hodimo naokrog? Če je nevarno, zakaj letamo po svetu? Zakaj lahko dam masko dol, ko sedim za mizo, ko vstanem, jo moram dat gor? Zakaj se lahko s sošolcem cele dneve igram, v šoli se ga pa ne smem dotakniti? Zakaj sva bila lahko včeraj na plavalnem tečaju, danes pa v šoli ne smeva igrati košarke? Zakaj mi ne sme posodit rdeče barvice, lahko mi pa posodi svojo rezervno masko, ker sem jo pozabil doma?

Ja, veliko vprašanj. Pa nobenega razumnega odgovora.


Resnično, kaj in koga bi ti brezsmiselni ukrepi v šolah naj varovali? Če bi se v šoli pojavil bolan otrok, bi bili ti ukrepi povsem neučinkoviti, ostale bi okužil ali pa tudi ne. Ravno tako kot je z vsako drugo boleznijo, ki jo kdo prinese v šolo. Nekaj let nazaj recimo v našo šolo nedolžne norice. En fant, sicer povsem zdrav, je skoraj umrl. Na srečo ni, se je pa dolgo mučil s posledicami bolezni. Hudo redek zaplet, pa vendar, tu in tam se zgodi. In potem se pojavi tisto slavno vprašanje - kdo je kriv? Ali res ne znamo nič drugega, kot vedno iskati in s prstom kazati na nekega krivca za nekaj? Seveda nihče ni bil kriv, ker noric ni prepovedano preboleti.


Masko je treba zamenjati vsaki dve uri. Vsakič, ko jo snameš, jo je treba zavreči in si potem nadeti svežo. Treba jo je tudi pravilno odstraniti in pravilno zavreči. Če naj opravlja svojo funkcijo. Če se z njo ravna tako, kot mi vsi cele dneve ravnamo, je lahko pa nevarna. Vsekakor pa ni ustrezna zaščita. To je bilo maja pomembno, zato otroci v šoli naj ne bi nosili mask. Avgusta to ni več pomembno. Zdaj morajo nositi maske tudi dojenčki.

Če bi kirurgi, ki so izpostavljeni kot tipični primer človeka, ki živi z masko, tako uporabljali maske, kot jih mi, bi jim najbrž pol pacientov pomrlo.


V zdravstvenih ustanovah, domovih za starejše, tudi v javnem prevozu, mogoče še kje, ja, razumem, seveda. V šoli otroci naj ves dan tlačijo tisto - pardon še enkrat - usrano cunjo na obraz ? Drugačna pač ne bo, ker jim bo vmes padla desetkrat na tla, kakšnemu tudi na wcju, pa zgubila se bo v torbi, se namočila v golaž pri kosilu, malo jih bodo zamenjali, ker ima sosed bolj kulski vzorec. Čemu? In če to rečem na glas, sem grda, ker mi ni mar za otroke in starejše in posledično verjamem, da je zemlja ravna. Takšno primitivno posploševanje je postalo standard.


Ne, ne zavijam otrok v vato. In marsikaj otroku težko razumljivega sem jim že znala razložiti tako, da so nekako sprejeli.

Lahko sem triletniku razložila, zakaj bo vsak teden tri popoldneve preživel v bolnici, kjer mu bodo vtikali eno za drugo iglo v roko, dokler ne bodo uspeli najti žile, ki ni počila, da bo dobil zdravilo. Teden za tednom, leto za letom. Lahko sem mu tudi razložila, da medtem, ko vsi otroci okrog njega tečejo, skačejo, se igrajo, uživajo, lahko on samo sedi ali hodi. Ne, ker ne zmore nič drugega, ampak ker ne sme. Kruto, pa vendar.

Lahko sem petletnici razložila, da se bo zbudila z odprtim trebuhom, iz kateregabodo štrlele cevi, na koncu katerih bodo vrečke s krvjo in urinom in potem bo nekaj časa tako živela. Pa bolelo bo, takšni boleči krči, kot pri popadkih, na deset minut, več dni. Pa je razumela in potrpela. Ni je bilo strah.

In tako naprej.

Ja, tudi spomladi sem jim brez težav razložila, zakaj dolgo dolgo ne bodo videli dedka in babice drugače kot skozi okno avtomobila. Pa zakaj je šola zaprta. Res pa je postajalo iz tedna v teden to težje pojasniti. Ko pač lahko odrasli veselo kofetkajo, otroci nehajo razumeti, zakaj oni ne smejo v šolo, na nogomet, košarko, odbojko, gimnastiko in tako naprej. Ker, kot že rečeno, otroci niso neumni.


Tega, kar zdaj živijo, tega jim pa ne znam razložiti. Ker je nesmiselnosti, nesmotrnosti in nesorazmernosti toliko, da ga ni otroka, ki bi mi verjel. Tudi če bi mu jaz zmogla lagati.



3,997 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.