"Kako vse to zmoreta ?" je na lestvici top pet vprašanj eno najpogostejših. Ne od naključnih mimoidočih, ampak od ljudi, ki jih bolj ali manj vsakodnevno srečuješ. Odgovor je kratek in skrajno enostaven: "Saj ne."
Ne vem sicer, kaj vse pravzaprav ta 'vse to' zajema, ampak tudi brez tega podatka lahko povsem zanesljivo odgovorim, da 'vsega tega' ne zmoreva. Narediva pa vse, kar lahko, s tem, kar je. Ni vedno dovolj, je pa vedno vse, kar tisti trenutek lahko, včasih se mi zdi, da več. Ampak samo zdi, ker to v resnici pač ni mogoče.
Precej daljši odgovor bi bil pa najbrž da tako, da od otrok ničesar ne pričakujem. Ne, nisem rekla, da nimajo nobenih nalog, pravil, zadolžitev, odgovornosti in mej. Ampak to, da ne pričakujem, da bodo kakorkoli izpolnili ali osmislili ali začarali ali karkoli že moje življenje. Ne pričakujem, da bodo srečni, uspešni, nadsposobni, inteligentni in sploh meni kakorkoli v ponos. Niti, da se bom zaradi njih počutila srečno, zadovoljno, sposobno ali karkoli drugega jaz. Da bodo vedno in povsod ravnali prav, pojedli zelenjavo, odmislili tehnologijo, super razpoloženi, upoštevali vsa pravila in se sploh lepo vedli. Dajmo no biti iskreni, koliko odraslih pa to zmore ? Pa nas kdo kaznuje, ko kršimo vsa ta kvazi pravila ? Ko nam gre vse narobe in nismo prav nikomur v ponos ? Ko naredimo napako, sceno, ko zmrznemo, ko se slabo odzovemo, neprimerno reagiramo, smo nerazpoloženi, sitni, utrujeni, naveličani, hočemo za kosilo torto ali dve, ali pa preprosto zaserjemo ? Upam, da ne. Pa smo odrasli. Ta mala bitja, z možgani, ki niso še niti približno toliko razviti, da bi zmogli ves čas našim pričakovanjem ustrezno nadzorovati kompleksnost vsega, kar doživljajo, si zaslužijo pa kazen ali vsaj kup očitkov, najbolje oboje ? Ravno danes sem nekje brala, kako mama zaskrbljeno sprašuje, kaj naj s hčerko, ki takrat, ko izsiljuje, tako zelo joka, da pozabi dihat in čisto pomodri. Na primer ko 'noče biti v vozičku, ko bi morala spati'. Otrok je star dve leti in par mesecev. Izsiljuje ?
Malo več integritete, prosim. Pa malo manj pričakovanj. In ne, ne izsiljuje. To je koncept odraslih, ki na tistem majhnem otroškem planetu ne obstaja.
Jaz od otrok ne morem pričakovati niti tega, da bodo zdravi, kaj šele po mojem okusu. Tudi od nosečnosti, poroda in vsega, kar zraven spada, ne pričakujem, da bo kakršnokoli že posebno doživetje.
In če že kje, potem je tu točka, kjer mislim, da se začne večina tistega, čemur rečemo 'kako težko je z otroki'. Pričakovanja, želje, predstave, kako bi moralo biti. Veliko tega. Na vsakem koraku ti skozi vse pore silijo notri informacije, kaj vse moraš biti, storiti in imeti, ker pač menda hočeš za svojega otroka najboljše (itak, kakšna mama pa si, če nočeš za svojega otroka točno in vsega tistega, kar je najboljše). In potem je tu resničnost, ki temu noče slediti. Ta razkorak pa vedno boli. Ne le odraslih, tudi otroke.
Pred časom sem nekje bežno preletela prispevek, v katerem je nekdo iz neke turistične agencije razlagal, kako danes ljudi ne zanima več navaden dopust, kot nekoč. To sploh ne pride več v poštev. Danes mora biti dopust posebno doživetje. Ja, razumem razliko. Jaz sem zadnji dopust imela pred petimi leti in bil je tako zelo živ in poln vsega dogajanja, da nama je bilo žal le tega, da nimava časa še za dopust od dopusta, saj sva domov prišla prav izmučena. Tudi prepolna vtisov in krasnih spominov, ampak predvsem izmučena. Ker so solo dopusti pri naju hudo redka dobrina, sva seveda hotela doživeti čimveč. No, v bistvu sem hotela jaz. Rok bi najbrž z veseljem ves teden prespal v kakšni prijetni senci. Kjerkoli.
Ampak tako danes ni le z dopustom. Vse mora biti doživetje, prav posebna izkušnja, ki te napolni, izpolni in sploh zadovolji vse naše (od preobilice vsega) otopele čute. Pa instagram proof naj bo. In ko ta standard zamešaš v zadeve kot so nosečnost, rojstvo, dojenček, malček, otroštvo, najstništvo, se raje pripravi na eno veliko, debelo razočaranje.
Nosečnost. Ne, žal. Ni nobeno 'wau oh joj kako lepo' super izpolnjujoče doživetje. Če potegneš nekje srednje kratko, ti je dobra dva meseca slabo kot vidri, tvoje oh popolno telo ti na celi črti odpove pokorščino in dobi čisto svoje življenje, ki bi ga v idealu preživela v 3XL majici in trenirki nekje med kavčem, hladilnikom in wc-jem. In poslala ves preostali svet nekam. Tam nekje okrog petih mesecev sicer doživiš svoj moment, ko je tvoj dekolte naravnost fascinantnih dimenzij, trebušček super lepo okrogel, otroček pa še ravno prav majhen, apetit za plus pet, lasje, nohti in koža tudi, in sploh je vse v najlepšem redu. Ampak to traja tri tedne in potem spet sanjaš samo še o wc školjki, svoji blazini, čipsu, nutelli in netflixu, medtem ko ti nekdo hkrati sedi na mehurju, v jetrih, želodcu, pod rebri in na debelem črevesu, ki je tudi že zdavnaj odpovedalo pokorščino. Ampak še vedno cele dneve dirkaš naokrog in se trudiš biti na pogled enaka tisti oh nosečki iz revije, pa urediti sanjsko sobico za svojega dojenčka, takšno, kot jo zapoveduje zadnji insta trend, da boš tudi ti tako popolna mama, saj bo imel otroček idealno barvo stene, s popolnimi okraski, barvno usklajenimi poličkami, ob njej pa popolno posteljo, s popolno obrobo, popolno posteljnino in barvno usklajenimi igračkami. V kateri nikdar ne bo spal. Ker bo imel na primer krče. Kot tale angelček spodaj na sliki. Ki je prvo leto svojega življenja ne le prespal (več kot 20 min v kosu nikdar), ampak kompletno preživel v mojem naročju. Tole na sliki je pet minut slave, ko je prišel iz porodnišnice. Never happened again. Ampak prehitevam. Med nosečnostjo in dojenčkom se mora zgoditi še rojstvo.
Porod torej. Ne, nisem po nesreči tako rekla. Dejansko je daleč najboljša možnost, da popolnoma izklopiš svoj prenaviti intelekt in pustiš, da se porod zgodi. Ne, ne rabiš porodnega načrta, popolne glasbe, pravega odtenka barve na steni, tudi nobenega posebnega vonja, arome ali eteričnega olja ali česarkoli drugega ne. Rojstvo je nekaj, kar se v veliki večini primerov (torej praviloma) najbolje in najhitreje zgodi mimo tvoje volje in predvsem mimo tvoje pameti. Takrat, ko nimaš v glavi nobene fiksne ideje, nobene želje, nobene predstave. Ko si upaš biti tisto najbolj prvinsko v sebi. Telo. Vse bo naredilo samo. Samo sprejmi, da boli, izklopi pamet in se sprosti. Vse drugo je proti toku.
Za posebno doživetje in Instagram si omisli baby shower po svojem okusu, fotografiranje, masažo, manikuro, pedikuro, novo frizuro, ali kar ti pač najbolj diši. Od poroda si je pa najbolj razumno želeti le dvoje, da bosta ti in tvoj otrok na koncu živa in nepoškodovana.
In končno je tu dojenček. Sanjariš o tem, kako bo v svoji popolni novi posteljici ves dan in vso noč mirno spal v fotogenični pozi, medtem ko se boš ti v miru naspala, stuširala, sprehodila, sprostila, pospravila stanovanje, najedla. Samo da - ne bo. No, kakšen tudi bo. Večina pa niti ne. In ko to sladko malo bitje nikakor ne bo videti kot dojenčki Anne Gides, ki spokojno spijo v tulipanovih cvetovih, ampak bo polovico dneva ves rdeč in nakremžen v obraz jokal, kričal, mahal in sploh zelo jasno kazal svoje nelagodje in očitno slabo počutje (po domače bo imel krče), boš mrzlično iskala rešitev za problem. Šest različnih vrst kapljic, pa trije okusi eteričnega olja, pa manjši doktorat iz svoje prehrane, dokler na seznamu sprejemljive hrane ne bo več drugega kot kuhan riž in voda, pa še kaj, kar bi lahko rešilo problem. Ki ga v bistvu ni. Samo tvoj otrok je. Primi ga, stisni ga k sebi, naj posluša utrip tvojega srca, naj čuti tvoje telo, tvoje roke, tvoj dih. To je vse, kar potrebuje. Ja, kdaj tudi 24 ur na dan. V otrokovem svetu ni ur, ni časa, ni pravil, želja ali sploh česarkoli. Samo ti si. Ves njegov svet. Čakaš ga devet mesecev in kdove koliko časa prej, in zdaj je končno tu. Bodi z njim, pa bo vse prav.
V tem našem skrbno načrtovanem, nadzorovanem, neznosno hitrem in vse bolj plastičnem življenju za bitja, kot so otroci, v resnici ni pravega prostora. Otroci so glasni, umazani in ves čas dobesedno prekipevajo. Od veselja, jeze, žalosti, razburjenja, razočaranja, obupa, želje, navdušenja, skratka, od življenja. Resnični so. Pristni. Z vsem svojim bitjem imajo radi ta svet, to življenje in najprej svoje starše. Niso takšni, kot mi, niti takšni, kot si predstavljamo, da bi naj bili. In če sta doma dva, drugi ni takšen, kot prvi. In če jih je sedem, nobeden ni takšen, kot katerikoli drug.
In to je tisto najtežje, ki naredi življenje z otrokom neskončno lažje. Da ga vidiš, kot je. Ne, kot bi lahko bil, kot bi naj bil, kot bi moral biti. Samo tako, kot je. Ker tako je več kot dovolj.
Comments