Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Kaj je to Anoreksija

Updated: Jan 29

Mogoče je bolje začeti s tem, kaj to ni. Ne glede na definicije in splošno prepričanje, anoreksija predvsem ni strah. Ni strah pred čemerkoli.

Strah pred debelostjo, obsedenost s popolnim telesom, pretirano ukvarjanje s hrano, pretirana vadba. To ni anoreksija. To je samo točno to - strah pred debelostjo, obsedenost s popolnim telesom, pretirano ukvarjanje s hrano, pretirana vadba. Če bi to bila anoreksija, ima anoreksijo čez palec pogledano dobra polovica ženske populacije nekje med 12. in 60. letom. In vsaj pol toliko moških. In če ima neko 'motnjo' skoraj polovica ljudi, potem to ni motnja, ampak način življenja.

Ko rečemo motnja, je dobro razčistiti, motnja česa. Hranjenja ? Kakšno je potem ne-moteno hranjenje ? Ne vem, če danes še obstaja kos tega planeta, kjer hranjenje ljudi ni generalno moteno. Tako ali drugače.

Anoreksija ni motnja hranjenja. Anoreksija je motnja življenja, motnja samega sebe. Tako huda motnja, da ne od enega ne od drugega ne ostane praktično nič. Tisti, ki ste še iz časov škatla-televizorjev si to lahko zelo enostavno predstavljate. Tista črno-bela slika z neznosnim šumenjem, ko je zmanjkalo signala, ali pa je bil - ja - moten. No, to. Ni več filma, nadaljevanke, tekme, oddaje ali karkoli že je bilo na sporedu. Samo nesmiselno, neznosno, enolično, zoprno šumenje. Ki požre vse ostalo. Takšna je anoreksija.

Za anoreksijo ne zboliš, ker ni bolezen. Tudi se od nje ne pozdraviš. Anoreksija postaneš. In nehaš biti. In oboje storiš, ja, na povsem enak način. Z noro močjo volje in kruto disciplino. Tako, da verjameš, da zmoreš to.

O anoreksiji ne moreš napisati knjige, vsaj ne takšne, ki bi dala resen vpogled v to, kaj to je. Ker se je ne da razumeti. Da se jo samo živeti, da se to biti. Da se jo tudi opisovati in izražati, vendar nič od tega zares ne pove, kaj to je.

Dvajset let nazaj sem mislila, da vem. Napisala sem, da je anoreksija to:

'Igra pozornosti. Ujeta pozornost.

Hrana je le krinka. Kot past, v katero se vsi po vrsti ujamejo, tisto kar iščejo, pa ostaja nedotaknjeno.

Na nek način je to upor proti življenju. Kajti življenje teče, mineva, gre dalje. Če se pozornost ustavi, prilepi, začne vrteti v začaranem krogu, se igra življenja ustavi. Stojiš na mestu, ujet v svojo čarobno kletko, v kateri se počutiš varnega za razliko od življenja izven te kletke, ki se zdi nerazumljivo, nevarno, prenevarno, da bi upal in zmogel izstopiti iz svoje kletke, četudi si nekje globoko to želiš. '

Zdaj tega ne čutim več. Se pa bledo spominjam, da se mi je takrat, v tisti moji izstradani duši, zdelo smiselno.

Ampak ne, tudi to ni anoreksija.

Anoreksija je kaznovanje sebe za vse tisto, kar so ti storili drugi. Je mučenje od jutra do noči. Je krivda in je sram, je obupan poskus, da bi prikril, kako zelo beden, narobe, ničvreden, kriv in zanič si. Je obupana in skrajno neučinkovita prošnja po ljubezni, razumevanju, varnosti. Želja po toplem domu in varnem objemu. Je boj za pravico in beg pred bolečino. So podivjane misli, ki ti ne dovolijo več biti. Je neznosna bolečina v praznem trebuhu. Je mraz, ki ti reže kosti. So večne laži, prikrivanje, pretvarjanje, še več laži. Kot nekakšen oskubljen ponaredek sebe. Ki te več ni. Je do skrajnosti boleča osama. Je v resnici neizogiben konec življenja, kot ga nočeš. In obenem popolna nezmožnost živeti takšnega, kot ga hočeš.

Anoreksija boli. Zavzame vse dimenzije tvojega obstoja in boli. Neznosno boli.

0 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.