top of page
Writer's pictureAnna

Blažena nevednost

Updated: Oct 20, 2022

Ja, vem. Marsikomu grem na živce, ker ves čas težim s to šolo. Ker kaj jim bo pa hudega, saj bodo vse nadoknadili, saj jim je čisto fino. Ja, vem, da je marsikomu trenutno dejansko čisto fino, da nekateri otroci trenutno ne pogrešajo ničesar. Ampak ker smo ljudje, bi naj imeli razvito tudi sposobnost videti preko lastnega praga in razumeti, da to, da sem jaz v redu, ne pomeni, da so tudi drugi. Pogledati življenje z vidika koga drugega, se vživeti v tuj svet. Empatija se temu menda reče. Kje smo to izgubili ?

Zvečer sem prebrala, da zdaj, ko epidemije več ni, čeprav je, ampak uradno je ni oziroma je čez dva tedna več ne bo, raztolmači si to kdor si more, so se vsekakor takoj prosto odprle vse državne meje, tudi tista z Italijo na primer. Kakorkoli je to moja daleč najljubša dežela, ne razumem. Resnično bi pričakovala, da se bodo najprej jasno vzpostavila in uvedla pravila življenja, obnašanja znotraj države, za vse pomembne dejavnosti. Šele potem bomo na stežaj odprli vrata. Medtem ko ena najosnovnejših dejavnosti v državi še vedno ne deluje in menda še dolge mesece ne bo. Pa ker bodo odprte meje gotovo tako ali drugače nazaj prinesle virus, ki smo se ga menda znebili, vprašanje, če sploh še kdaj ?

Ja, šola. Ne razumem, da res nikomur na vrhu ni niti malo mar, kako to doživljajo otroci.


Evropske države, ki imajo ali so imele z našo primerljivo epidemiološko sliko, so se v veliki večini odločile za postopno odpiranje šol. Z jasnim načrtom odpiranja, ki ga niso skrivale v žepu do zadnjega momenta in za vse otroke še v letošnjem šolskem letu. Druge so šole pač preprosto odprle, ali pa jih niti niso zaprle. Mi smo jih zaprli in jih ne bomo nikdar več odprli, če dobro slišim, niti jeseni ne, to vemo že zdaj. Kaj je z nami ? Je šola res samo institucija, kamor starši odložijo najmlajše, da lahko gredo v službo ? Ne vem, zakaj, ampak jaz sem pa mislila, da je namenjena otrokom. In ko gledam svoje osnovnošolce doma, mi je jasno, da je to res. Kaj razmišljajo pristojni na ministrstvu, ne znam razumeti. Tudi sklicevanja na stroko in priporočila stroke ne morem več resno jemati, ker je videti, da so bili ob nedavnem odprtju meja strokovnjaki s svojimi priporočili vred približno enako osupli kot vsa moja laična pamet.


Od običajnega starša, kolikor to sploh obstaja, me loči to, da imam doma res velik spekter otrok različnih starosti in s tem dobro priložnost opazovanja, kako trenutne razmere vplivajo na življenje otrok različnih starosti. Čeprav v resnici seveda ne vpliva niti na dva otroka enako, pa vseeno. Imam enoletnika, ki bi načeloma moral biti v jaslih, pa triletnika, ki je iz njih ravno dobro zlezel, pa šestletnika tik pred vstopom v šolo (ki se bo očitno zgodil na daljavo), pa drugošolko z motnjo avtističnega spektra, pa četrtošolko, petošolca in šestošolko. Ja, rabila sem približno štiri tedne, da sem za vse otroke naštudirala sistem izobraževanja, ki je za vsakega povsem drugačen, da sem jih potem sploh lahko ustrezno usmerjala. Ni mi težko, otroci so krasni in poučevanje mi v resnici leži, z vodenjem tako raznolike skupine tudi nimam resnih težav. Skratka, meni s tega vidika nič hudega. Česar pa ne morem trditi za otroke.


So sicer med tistimi, ki so jo bolje odnesli, saj živimo izven mesta, tako da se že vso karanteno svobodno igrajo zunaj. Njihova šola je po drugi strani v središču mesta, kjer smo še dve leti nazaj živeli, tam so tudi vse njihove druge aktivnosti, ki jim veliko (understatement) pomenijo in tudi večina njihovih najboljših prijateljev.


Če grem po vrsti, najmlajši seveda nič ne ve o kakšni karanteni, on je srečen doma in polno uživa. Za tako majhne otroke karantena ni prinesla nič slabega, če so seveda zdravi, materialno, telesno in čustveno preskrbljeni. Kar niti slučajno ni samoumevno, mnogi to niso in o teh se v javnosti molči.

Za triletnika tega že ne morem več trditi. Po mesecu in pol je še vedno vsak večer vprašal, če bo jutri lahko šel v vrtec, ki ga neizmerno pogreša. Svoj tobogan, igrače, rutino in vzgojiteljici, ki sta čudoviti in je nanju zelo navezan. Ampak tudi doma mu je dobro, ne morem reči, da trpi, mu pa zaradi šolanja večjih otrok zagotovo precej primanjkuje pozornosti, kar se že sedaj pozna tako na njegovem govoru, kot siceršnjem vedenju, o dolgoročnih učinkih ne bom špekulirala, ker bom slabe volje. Še vedno mu je bolje, kot kakšnemu vrstniku, ki doma nima toliko 'svojih', kot on. Tudi šestletnik je tam nekje. Nekoliko zdolgočasen, ampak ker je bister in samostojen, se zaposli, pogosto se priključi 'šoli' in nima posebnih težav.

Za drugošolko z aspergerjem je karantena pravi balzam. Za takšne otroke je šolsko okolje in socializacija, ki tam poteka, hud napor in stres in prav pozna se, da ji počitek od vsega tega pride prav. Snov osvaja lažje in hitreje in tudi sicer je po dveh mesecih neprimerno bolj umirjena. Edini plus cele zadeve. Do katastrofe, ki se bo zgodila v ponedeljek, ko nič ne bo, kot bi v šoli naj bilo.


Večji otroci, na pragu najstništva ali ravno čez. Ti pa trpijo, vedno bolj. Šestošolci so mogoče do neke mere že sposobni samostojno predelovati in osvajati novo snov, ker so že osvojili neke osnovne pojme, osnovne računske operacije in tako naprej, skratka, imajo lego kocke, s katerimi lahko nekaj gradijo. Četrto in petošolci so izgubljeni. Tudi tisti, ki so sicer mimogrede brezhibni odličnjaki, se ne znajdejo v labirintu interaktivnega gradiva, mailov, navodil, vseh sort tehnologije, ki je ne obvladajo dovolj. Počutijo se izgubljeno, negotovo in resnično obupano. Še odrasli se trenutno počutimo pretežno tako, pa imamo že zdavnaj priučen občutek za čas, zadeve so nam recimo temu jasne, vsak trenutek lahko stvari predebatiramo s komerkoli že nam paše in v resnici svoje vsakdanje obveznosti lahko pretežno (ponovno) opravljamo.

Se kdo sploh vpraša, kako je to videti skozi otroške oči ? Počutijo se, kot da so ostali brez vsega. In občutek jih sploh ne vara. In nihče jim ne zna odgovoriti ne na zakaj, kaj šele do kdaj. Negotovost jih uničuje. Se kdo vpraša, koliko je dva meseca na planetu otrok ? Večnost. Oni časa ne merijo v dnevih, urah in minutah. Oni ga merijo po zajtrk, malica, kosilo, po kosilu, trening, prosti čas, večerja. Zimske počitnice, velikonočni zajček, prvi maj, ta tekma in tisti piknik, mogoče valeta. Torek, ko igramo nogomet. Četrtek, ko ni nič, petek, ko v jedilnici srečam tisto luštno punco, sobota, ko sem pol dneva v pižami in pospravljam sobo, nedelja, ko me doma naženejo na pohod po tem ali onem gozdu, kar mi gre na živce, čeprav je tudi fino, pa malico dobim.

Učitelji so pomemben del njihovega sveta, eni bolj, drugi tudi manj, pa vseeno. Da bi od šole karkoli odnesli, potrebujejo njihovo prisotnost, vodenje, razlago. Izgubili so okvir, rutino, varnost, kar je za normalen razvoj otrok neizmerno pomembno. Ne, ne moreš doma z neko domačo rutino tega kar tako nadomestiti. Sploh ne v takih razmerah, ko vsak dan posebaj zvečer ne veš, v kakšnem svetu se boš zbudil zjutraj. So kot tiste izgubljene ovčke, ki tavajo naokrog in iščejo svojo ogrado. Pa nič slabega ne mislim tu z ovcami. Mislim na resnične živali, ne na naše sarkastične prispodobe. Strah jih je, izgubljeni so, ne najdejo več trdnih tal pod nogami, izgubljajo sliko pred očmi in smisel vsega skupaj. In tako se vsakodnevno znajde na mizi razglabljanje o samomoru, ker življenje nima smisla, tudi pri otrocih, ki so prej pokali po šivih od veselja, domislic in energije. In so komaj ali niti še ne najstniki. Če o vseh tistih, ki so se znašli v krempljih lakote, nasilja, zlorabe, niti ne začnem, ker teh kot že rečeno menda ni.

In mi si lažemo, da jim nič ni in da je vseeno in kaj jim je hudega. In da v šolo pošiljamo zdaj tiste, ki jo najbolj rabijo. Prva triada ?Ravno ti, če kdo, bi mirno ostali doma. In ravno tisti, ki ostajajo doma, šolo obupno rabijo. Seveda nam je vsem jasno, da ta kvazi odprta šola ni nič drugega kot varstvo za otroke, da lahko gredo starši v službo. Za vse tiste otroke, ki šolo rabijo zaradi šole same in vsega, kar jim prinese, zaradi sebe torej, za te nam je pač malo mar. Opišemo jih v odstotkih, ker očitno niso drugega kot še en statistični podatek.

Uničujemo generacije čudovitih otrok. In prav malo mar nam je, da le mi lahko gremo na kavo, k frizerju, v kino, na pijačo in na morje. Pa smo srečni. Ta blažena nevednost. Aroganca. Odsotnost.



1,218 views0 comments

Recent Posts

See All

Prva zgodba

Comments


Post: Blog2_Post
bottom of page