Ta zgodba gre nekako tako: otroke (v tem primeru 5 od 7-ih) pošlješ v plavalno šolo, da počnejo nekaj športnega čez poletje. In da imaš malo miru, v katerem planiraš prepleskati pol hiše, sestaviti za manjši kombi pohištva iz Ikee in pospraviti vseh 18 kupov čistega, umazanega in mešanega perila (tisti kup, za katerega se nihče ne spomni, ali je čist ali umazan, iz previdnosti se torej smatra za umazanega).
Ker je za plavanje čisto preveč hladen dan, otroci pa bodo utrujeni in lačni, greš v 'prostem' času v trgovino. Mletega mesa ni, tako da njihova "all-time-second-favorite" hrana odpade, zato kupiš meso za govejo juho, da bo vsaj to, kot mora biti. In kavo v svojem najljubšem lokalu. Itak.
Greš domov, najmanjšega pleničkarja zabavaš, hraniš, previjaš, rešuješ izpod mize, stola, iz predala. Razmišljaš o 1002 stvareh, vmes pripraviš sestavine za juho in jih streseš v vojaški lonec, doliješ vodo, olupiš za manjši kamp krompirja, narežeš (pol za pire, pol za maslen krompir v kockah, ker veš, kaj imajo vsi tvoji utrujeni otroci nahraje), prižgeš ploščo, da se začne juha čim prej kuhat (da bo meso, ki ga mulci obožujejo, res mehko) in se greš igrico, kako spraznit 7 košev za perilo v 2+2 stroja in to zložit s pomočjo likalnika, ki pride po pošti v četrtek, medtem ko skoraj 11-mesečnik pleza ali po tebi ali po stopnicah, po katerih nikakor ne sme plezat, ker so še brez ograje. Pa ne mi zdaj predvajat kakšne pridige na temo kako ni treba likat, ker jaz pač pretežno likam, ker ne maram zmečkanih cunj, še manj zmečkano posteljnino.
Čez cca 10 minut te resno začne motit smrad, ki je vedno močnejši in ni več podoben kurjenju odpadkov katerega izmed daljnookoliških sosedov. Slediš nosu in se znajdeš pred svojo govejo juho. In krompirjem in še enim krompirjem. Krompir se še ni šel kuhat, tudi v vodi še ne plava. Or so I thought. Torej stojiš in skrajno neumno gledaš tiste tri lonce, ko ti končno zasveti in zazvoni alarm v glavi. Itak. Juha je mrzla, krompir pa kremiran.
Ker se ti najmlajši obeša na hlače, hitro izklopiš vse in lonec s krompirjem umakneš na desko, medtem ko začneš besno odpirati okna, preklinjati (dojenček ti bo najbrž odpustil) in pri tem te zmoti misel številka 1003 - zakaj zažgan krompir v loncu smrdi po staljeni plastiki ? Fak, deska. No, tu pride točka, ko jaz izklopim štedilnik, vržem lonec s krompirjem in desko ( s katero sta zdaj itak nerazdružljiva) vred v smeti (ja, v takih trenutkih me recikliranje popolnoma mine) in ugotovim tisto, kar ugotavljam itak že polnih deset let in več. Jaz pač nisem vestna mama. In ko smo pri hrani, to pomeni, da grem kosilo kuhat šele takrat, ko se vsaj tretji po vrsti pritoži, zakaj ga še ni, in vedno je narejeno v največ 25 minutah, raje manj. Ok, ne čisto vedno, ampak dovolj vedno. Ne, brez skrbi, nič ni instant, niti iz vrečke ali zamrznjeno ali vnaprej pripravljeno ali sploh 'prepovedano'. Običajno je kar precej zdravo, ampak zelo enostavno. Golaž, dunajske zrezke, pečenke vseh sort in podobne zamudne zadeve boste morali jesti kje drugje.
Še pomembnejša ugotovitev. Ko moraš pet otrok vsako jutro s tremi malicami in vsemi ostalimi predpisanimi pripomočki dostaviti na bazen in jih štiri ure kasneje spet pobrati, v vmesnem času pa skrbeti za skoraj eno in dvoletnika, ki ju seveda ves čas vlačiš s sabo, kar pomeni med drugim, da enoletnika vsak dan pobereš iz postelje deset minut zatem, ko je končno sladko zaspal, popoldan pa pretežno porabiš za nakupovanje novih sestavin za njihove malice (hladilnik ima pač svojo kapaciteto) in pranje in sušenje njihovih razmočenih nahrbtnikov z vsebino vred (saj je vseeno, če jim vsako jutro trikrat zatežiš, da vreča v torbi služi mokrim stvarem po plavanju, našel jo boš prazno in zmečkano nekje skupaj z vsem ostalim, vključno z ostanki sendviča, če je tvoj srečen dan), no, takrat ne načrtuj pleskanja, šraufanja, zlaganja...No, ne načrtuj, pika. In če hočeš svojih pet minur miru, se zapri v avto pred hišo, beri knjigo in se pretvarjaj, da ti je vseeno, kaj se medtem v hiši godi.
