Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Zakaj pa maš otroke

Updated: May 2

Te dni (tedne) je na seznamu prepovedanih stvari, ki jih nikakor ne smeš na glas (torej javno) izreči, to, da te šolanje otrok doma spravlja vsaj na rob pameti, če ne že malo čez.


Če si to vseeno drzneš izjaviti, se nate takoj vsuje ploha gnilih jajc v stilu 'zakaj pa maš potem otroke, če se ti ne da bit z njimi' (lenoba nemarna), pa skrbet za njih, pa preživljat časa z njimi, namesto da bi bil srečen, da si lahko doma z njimi in se globoko povežeš z njimi na kakšnem eteričnem nivoju.



Pa ja. Še vedno čakam, da mi nekdo pojasni, kako naj izvedem kompleten pouk za drugošolca, pa hkrati skrbim za to, da četrto in petošolec na petih različnih spletnih portalih (vsak) delata, kar morata, za kar seveda tudi potrebujeta tako razlago kot pomoč pri uporabi tehnologije, ki jima je tuja.


Ja, do včeraj je veljalo, da otrok ne izpostavljaj sodobni tehnologiji. In za večino otroških težav je bila kriva pretirana izpostavljenost sodobni tehnologiji. Tudi če tega doma sploh nimaš. Danes mora devetletnik v nulo obvladati uporabo računalnika. Danes mu to ne škodi več. Škodi mojemu proračunu, ker moram čez noči imeti na voljo štiri res zmogljive računalnike (ker drugače vsa ta interaktivna orodja žal ne funkcionirajo).


Šestošolka me na srečo (ali žalost) ne potrebuje. Oziroma se iz uvidevnosti pretvarja, da me ne. Jaz pa to hvaležno sprejmem. Pa vmes naj seveda skrbim, da imajo predšolski otroci ustrezno nego, skrb in pozornost in seveda da imajo ob tem vsake 2-3 ure svež, zdrav in uravnotežen obrok. Pa da pri tem se ne utopimo v umazaniji. Please, anyone ? Pa da bo naloga lažja, odstranite iz slike dobro polovico otrok, pa naj ostanejo samo (sprejemljivi) trije. Pa dejansko mi ta trenutek ni treba biti v službi, niti delati od doma. Pa dejansko mi osnovnošolska znanost od vektorjev preko pridevnikov, starega veka, razmnoževanja praproti do angleščine, telovadbe, ritma v glasbi ali zemljepisa ne dela nobenih težav.


Da ne pozabim na to, da ne vsakodnevno zasipajo z idejami, kaj početi sam s sabo in otroki, da ne umreš od dolgčasa. In kako naj bom prizanesljiva do sebe, ker prav res ni treba, da je vse narejeno v enakem tempu in obsegu, kot v 'normalnem' življenju. Kdorkoli je to rekel, očitno ne šola otrok.


Dajmo prosim razčistit, da to, da osem ur dnevno sedim z otroki pred računalnikom in zgubljam živce nad nedelujočo povezavo in jim pomagam loviti ribe, ki plavajo po ekranu, medtem ko poskušam enega malčka prepričati, da naj kaka raje v školjko kot v hlače in drugega, da krtača od sesalca ni dobra krtača za lase, na štedilniku se pa smodi rižota, to zame pač ni ne skrb za otroke ne preživljanje časa z njimi. In da otrok, ki je sicer res mimogrede brezhiben odličnjak, dela cele dneve, vključno z vikendi samo za šolo, pa ob enajstih zvečer pride vsake toliko povedat, da če naredi še nevemkaj za zgodovino in nevemkaj za nevemkaj, bo pa že skoraj na tekočem, v tem tudi ne vidim nobene posebno dobre vibracije, kot bi jo v tem času menda naj. Tudi nisem doživela nobenega posebnega ustvarjalnega navdiha ali našla kakšne nove duhovne dimenzije.


Ja, seveda bom preživela. Moji otroci tudi. Pa bodo vsi ? In kako ?


Ogromno ljudi te dni (še več pa v bodoče) dela cele dneve, otroci pa se kvazi šolajo doma. Sami, zaprti med štiri stene, dan za dnem. In potem slišim, 'ja saj med počitnicami je tudi tako'. Ne, ni tako. Otroci, ki so dovolj stari, da so sami doma, med počitnicami zavijejo na igrišče, k prijatelju, na bazen, v kino, na sladoled, k starim staršem ali kamorkoli že. Živijo pač.


Ja, saj zdaj bomo vse odprli in kvazi živeli naprej. Lahko bomo šli na morje in v hribe. Lahko bomo šli na pedikuro, manikuro, frizuro, pa po nove cunje in seveda na kavo ali karkoli že, pa da ne pozabim na tenis in golf in celo fitnes na prostem. Ta stari.


Kaj pa otroci ? Oni bodo pa še naprej doma. Brez šole, brez sošolcev, prijateljev, treningov, dejavnosti, ki so jih veselile. Brez vsega, kar so razumeli kot svoje življenje. Mnogi tudi lačni, ustrahovani, stisnjeni v kot, zlorabljeni in pretepeni. Za te slednje se itak pretvarjamo in lažemo, da jih ni. In to se nam ne zdi ne tragično ne nevarno ne kakorkoli pomembno.


Šolanje poteka super in v skladu z učnimi načrti. Tistimi, po katerih običajno učijo strokovno usposobljeni učitelji, v primerno opremljenih učilnicah. Od včeraj to mimogrede ob delu, kuhanju, varstvu malčkov in vsem ostalem z levo roko dosežemo starši. Če bi bila učitelj(ica), bi bila najbrž vsaj malo užaljena. Naenkrat jih kar ne rabimo ? Mar res ?


Sem našla danes en star zapis (https://www.annapavlin.com/post/pustite- otrokom-barve). In ugotovila, da smo ustavili kompletno življenje (in zaenkrat preživeli). Samo otroci naj ne glede na vse in karkoli kot hrčki v kletki dalje tečejo svoj krog. Da bomo le lahko pravočasno imeli počitnice.




0 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.