Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Vse za srečo

Updated: Mar 8

Včeraj sem bila na večerni 'taxi' vožnji po hčerko na gimnastiko. Po nekem čudnem ključu se mi je vklopil Radio Koper in intervju z Bronjo Žakelj. Ne da bi njeno knjigo prebrala, je to ženska, ki jo občudujem. Že zato (seveda ne samo zato), ker je napisala zgodbo, ki se je tako zelo dotaknila tolikih ljudi. To se mi zdi neprecenljivo. Toliko bolj, če je zgodba resnična. Intervju sem z velikim zanimanjem poslušala, dokler niso tam nekje v zeleni jami besede prešle v hreščanje in jih ni bilo več. Pa sem šla zato dan kasneje brat njene zapisane intervjuje.

"Danes vlada teror pozitive in sreče. Smo družba, ki goji tako imenovani mit o sreči. Od tod tudi vsa ta terminologija. Premagati bolezen, ko se pozdraviš, si zmagovalec. Sama se nikoli nisem imela ne za zmagovalko ne za poraženko. Trudila sem se ostati sama svoja tudi v smislu, da sem si dovolila čustva, kot sta strah pred smrtjo in boleznijo. In k sreči sem vedno imela ob sebi nekoga, ki je razumel tudi ta moja čustva. To pomaga, saj je težko igrati vlogo heroja. Igraš jo predvsem za druge, saj te drugi le takega lahko prenesejo."

(Bronja Žakelj v intervjuju za časnik Večer)

Kot bi mi odgovarjala na vprašanje, ki me muči že leta. Zakaj je tako, da je v tej naši družbi tako zelo nesprejemljivo biti na tleh. Premagan, pohojen, žrtev. Izsiljevanja, manipulacije, kraje, prevare, zlorabe, posilstva, ali bolezni. Zdi se, da te družba izpljune, kot bi ugriznila v tisto grenko peško v jabolku. Tega nisem nikdar razumela. Bronjina misel, da za druge igraš vlogo heroja, ker te le takega lahko prenesejo, me je zadela tja nekam v globino. Tako preprosto v enem stavku pojasni toliko vsega, da odpadejo vsa vprašanja. Čeprav v resnici še vedno ne razumem. Ali pa le nočem sprejeti, da je tako.

Poguma za branje njene knjige še vedno nisem zbrala. Rak je tema, ki mi že od otroštva vzbuja nepopisen strah, grozo, ki me v trenutku paralizira, da me praktično ni več. Vsaj za tisti dan, pa še kak mesec za njim. Ko sem bila otrok, mi je nekdo, ki je bil zame blizu idola in sem mu slepo zaupala, rekel, da bom zbolela za rakom in umrla, tako kot moja babica, ker se to tako deduje. Po tistem dolga leta nisem nikdar dovolila, da bi starša nakupila šolske potrebščine prej, kot zadnji dan pred pričetkom šolskega leta. Da jih ne bi zastonj kupovala, če bi med počitnicami slučajno umrla.

Trideset let kasneje ob besedi rak še vedno počepnem, ker je to misel, ki je stoje ne morem misliti. Spomnim se, kako sem šla iz vrtca s svojimi tremi mulčki, najmlajša je imela takrat šest mesecev, največja tri leta. Hodili smo po mestnem trgu proti domu, najmlajša v vozičku, večja dva sta pridno racala zraven. Rok nam je prišel nasproti in povedal, da ga je klical nevrolog z izvidi magnetne resonance od najmlajše. Ne da bi rekel karkoli drugega, me je zvilo v trebuhu in sredi ulice sem počepnila na tla, medtem ko sem se oklepala vozička z mojo dojenčico. Vedela sem, kaj bo rekel. Da so našli tumor. In da je nemogoče ugotoviti, kakšne vrste je, dokler ga ne izrežejo. Kar je tudi skoraj nemogoče. Pol leta kasneje so ga izrezali. "Nismo našli nobenih malignih celic, kar pa ne pomeni, da jih ni, to je žal iskanje šivanke v kupu sena."

Posebne vrste pekel je to, ko potem vsake pol leta pelješ otroka na ponovno magnetno resonanco in odvzem krvi, da preverijo, ali je še vedno vse videti ok. Tistih nekaj tednov do izvidov sploh nisi človek. Votla lupina, napolnjena s strahom, ki se nekako prebije skozi dan, in še en, pa še en. Ponoči, ko otroci spijo, petindvajsetič zapored gledaš Friendse, ali Poirota, ali karkoli že, da se ti ni treba v temi pogajati s svojimi mislimi. Z ljudmi o tem ne govoriš. Če že, pa imaš na obrazu nasmešek, ki z ničemer ne izdaja, da se v tebi razrašča groza, ki daleč presega karkoli, kar bi si v najhujši nočni mori zmogel zamisliti. Tudi sam tega ne veš.

Leta minevajo in otrok kar normalno živi svoje življenje - če odštejem še kakšno mučno operacijo in vse sorte zapletov, ki smo jih že malo pozabili - in nekako se navadiš. Skoraj pozabiš.

Otroci so mi prinesli ne priložnost, ampak nujo, da se soočim s svojimi najglobljimi strahovi, omejitvami, tabuji, predsodki. Pred otrokom ne moreš igrati heroja, ker vedno ve, kaj je v resnici v tebi. In če hočeš ti v njem videti resničnega otroka, ne le problem, težavo, bolezen, hibo, motnjo, omejitev ali večni strah, ne pomaga, da poskušaš vse to premagati, zanikati, izgnati iz življenja. Ne. Najprej se moraš dati pohoditi in vse to sprejeti. Šele potem se začneš učiti, kako z vsem tem vred vstaneš in živiš. In tu so otroci pravi geniji. Oni to brezhibno obvladajo. Jaz se še učim.

0 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.