Vedno pogosteje slišim, da na današnjem svetu nič ni tako, kot bi moralo biti, ker pač 'današnja mladina' in današnji starši. Če bi vprašala, kaj z njimi, seveda, krivi s(m)o, ker jih(nas) je menda ena sama permisivna vzgoja.
Ljudje smo pač radi pametni in pomembni in tako stresamo iz rokava pametne (strokovne) izraze in se skrivamo za cenjene strokovnjake ali avtorje, redko pa v resnici razmišljamo o tem, kaj je sploh res. Obdajamo se z ljudmi, ki govorijo isto ali vsaj zelo podobno kot mi in potem zadovoljno kimamo drug drugemu in se počutimo še bolj pomembne. Redko smo pripravljeni zares prisluhniti nekomu, ki misli in govori drugače kot mi. Še redkeje zaradi slišanega podvomiti v svoj prav. In ker je pomembno imeti vedno prav, sploh, ko gre za vzgojo otrok, je varno s prstom vedno pokazati na najbolj priljubljenega krivca.
In če torej dveletni otrok v trgovini joče, je kriva permisivna vzgoja. Se desetletnik znaša nad mlajšim otrokom na igrišču, permisivna vzgoja. Triletnik noče deliti svoje čokolade z drugimi, permisivna vzgoja. Najstnik pošlje nekam učiteljico, permisivna vzgoja. Gre mama v šolo grozit z odvetnikom, ker ima otrok projekt ocenjen s štiri, permisivna vzgoja. Ima avtističen otrok v šoli čustven izbruh, permisivna vzgoja.
Prav rada bi vedela, koliko ljudi bi vedelo povedati, kaj permisivna vzgoja, ki je kriva za vse, kar je danes narobe na tem svetu, (počasi bo gotovo tudi za korono), sploh je. Prevladuje namreč prepričanje, da je to tisto, ko otroka (ne glede na starost in druge lastnosti) ne mlatiš, ne ponižuješ in ne zahtevaš od njega, da za vsako ceno poje vse, kar je na krožniku in brezpogojno uboga vse, kar si izmisliš.
Če bi ravnal tako bi bilo pa - kaj? V redu vzgoja? Ne, mučenje otroka. Težko razumem, zakaj nekaj, česar ne bi storili živali, mirno storimo otroku. In rečemo vzgoja. Zakaj nekaj, kar bi bilo kaznivo dejanje, če storiš odraslemu, mirno storimo otroku. In rečemo vzgoja. Ker so majhni, nemočni in naša last? Niso. Tako so razmišljali o sužnjih. In ja, če hočemo svoje otroke vzgajati za hlapce, pač dalje razmišljajmo tako.
Permisivna vzgoja seveda je problem. Njeno nasprotje, avtoritarna vzgoja, pa tudi. V resnici sta to dva konca iste palice in pogosto isti starš niha iz ene v drugo skrajnost. Starš, ki se počuti negotovo in nemočno. Avtoritaren starš išče moč in potrditev iz okolice, permisiven pa ljubezen in občudovanje od lastnega otroka. Oba pa si v resnici obupno prizadevata pozdraviti rane, ki jih nosita s sabo praviloma še iz lastnega otroštva. Oba sta ranjena. Oba načina otroka ranita. In ranjeni otroci bodo ranili dalje.
Pa vendar ni takšna ali drugačna vzgoja otroka, 'kriva' za vse, kar se nam ne zdi prav. Otroci danes niso nesamostojni, razvajeni, nesposobni biti sami ali leni (in karkoli že jim še očitamo, vprašanje, ali upravičeno) samo zato, ker so (če so) permisivno vzgajani, karkoli že kdo pod tem razume. Otroci so danes od rojstva prezasičeni, prestimulirani, prezasuti z vso razvojno vzpodbudo, stvarmi, dogajanjem, izleti, potovanji, znanji, tisočineno spretnostjo, tehnologijo, dvesto didaktičnimi igračami, tristo okusi sadnega jogurta in tako naprej. Z vsem tistim, kar jim dober starš menda mora nuditi. In prezasuti z vsem, kar morajo imeti, doseči, biti, znati, izpolniti, nuditi in tako naprej so tudi starši.
Ko bi le nehali tekmovati. In se nehali truditi biti najboljši starši in ugotovili, da otrok resnično potrebuje tako zelo malo vsega, kar bi mu radi dali. In tako zelo veliko ničesar. In mu dali preprosto mir.
Otrok ne bo ravnal prav, ker smo tisočkrat kričali nanj, da ne sme ravnati narobe. Ampak zato, ker mi ravnamo prav. Ali pa zato, ker ne. Ni vse v naših rokah, ne moremo vsega nadzorovati. V vsakem primeru pa tega najbrž še ne bo znal pri treh. Ampak mogoče šele pri petih. Ali šestih. Ali desetih. Je pomembno? Saj niso vojaki. Otroci so.
Ko bi razumeli, da otrok ne odraste v dobrega človeka (res vemo, kaj to je?), ker smo od njega dovolj zahtevali, ga dovolj nadirali, kaznovali ali tepli. Tudi ne zato, ker je imel popolno otroško sobo z dodatki v ujemajočih barvah. Ampak zato, ker je rastel ob dobrih ljudeh. Včasih tudi zato, ker ni.
Ko bi sprejeli, da otroku ne bo hudega, če bo pojedel bombon, čokolado ali piškot. Tudi če ni sreda, ko sme jesti sladkarije. Pa ne bo se zastrupil, če si bo zobe umil z zobno pasto, ki vsebuje fluor.
V redu bo, če bo jedel z navadno žlico, pil iz običajnega kozarca in sedel na neergonomskem stolu. Če bo poznal le en okus sladoleda.
Ko bi nas preprosto nehalo biti ves čas tako zelo nesmiselno strah. Ne bo dovolj pameten, genialen, lep, zdrav, nadpovprečen, uspešen, slaven, bogat in kdo ve kaj še. Zakaj mora vse to? Česa se bojimo?
Otrok ni miniaturni odrasel človek. Nima debele stare skorje na sebi. Ves je svež, živ in spremenljiv. Vsak nov vtis ga oblikuje. Ko nam ne bi bilo tako vseeno, kako. Otrok ni tu zato, da bi bilo nam odraslim lepo, da bi se sončili v njegovi brezmejni ljubezni, kadar nam je in imeli mir, ko nam ni. Otrok je tu, da se razvije v človeka. Ki bo res dozorel takrat, ko nas mogoče niti več ne bo.
Svet, kot danes je, so ljudje. V veliki meri ljudje, ki so bili nekoč ponižani, kaznovani, tepeni otroci. Vzgajani s ponižanjem, sramom in krivdo. In strahom. Kako le bi lahko bil potem svet kakorkoli drugačen, kot je?
Niso ne politiki ne znanstveniki tisti, ki lahko spreminjajo svet. Naš svet smo ljudje in prihodnost so današnji otroci. Ki ne bodo odrastli v to, kar jim pridigamo in zapovedujemo. Oni bodo gradili svoj svet, drugačen od našega. Vsaj upam.
Mi bi morali pa počistiti svojega. Nehati s prstom kazati vse naokrog in se zazreti raje vase. Zaceliti svoje rane, premagati svoje strahove, podreti svoje zidove. Otroci bodo v redu in njihov svet bo boljši kot naš, če bomo mi vzgojili predvsem sebe. Njim pa dali prostor in moč, da rastejo v svoje nebo, ne naše, hodijo po svoji poti, ne naši, najdejo svoj prav, ne naš. Kaj vendar je ljubezen, če ne to?
Comments