Sem poslušala zadnjič med vožnjo po radiu, da 'nekatere estradnice (kdo si je izmislil to besedo?), ki so tudi mame, poročajo, da se jim je(bo) zmešalo od šolanja doma'. Enega od predstavljenih zapisov sem prepoznala, saj sem nanj pred dnevi naletela na facebooku. Res pa mu nisem pripisovala posebnega pomena - veliko mam kdaj stres sprošča (tudi) tako, da napiše, kar pač jo teži, na svoj fb, ig ali kamorkoli že, pa potem gre lažje dalje. Tudi jaz.
Ampak to žal ni bila 'navadna' mama, kot na primer jaz, ampak 'znana' mama (kot da je razlika) in zato, če sem prav razumela, bi morala imeti manj običajnih človeških težav. Ali pa občutkov. Mogoče obojega. Vsekakor do tovrstne samoterapije menda ni upravičena. Ja, mazohistično sem brala komentarje in ugotovila nič novega. Najvišja vrlina je še vedno trpljenje, zlasti v tišini. In ni večjega greha, kot da človek izjavi, da noče trpeti, ampak živeti.
Kar nekaj časa sem razmišljala, ali bi kaj rekla o tem vsem skupaj ali raje nič. Kaj je s šolanjem na daljavo narobe (praktično vse) in zakaj, specifično v našem prostoru, sem povedala že spomladi in tega nima smisla ponavljati. Nima smisla zato, ker o tem veliko govorijo mnogi, pa nobena še tako argumentirana debata, pobuda, ali karkoli že ni obrodila ničesar. Nisem pa med razlogi proti šolanju na daljavo ali doma - spomladi je bilo slednje, zdaj je vsaj nek poskus prvega - pomislila na to, da se bo staršem zmešalo. Kar seveda ne pomeni, da se ne bi smel nihče tako počutiti. Občutki so edina zagotovo resnična stvar, ki jo imamo. In če čutiš, da ne zmoreš več, ker se ti meša, potem je to pač res in nič ni bolj zgrešeno kot razpravljanje o tem, ali si do tega upravičen. Ja, na tone komentarjev sem preletela, ki so vsak po svoje sodili, zakaj nekdo ni upravičen do tega, da bi mu bilo hudo. Celo eno čisto celo kolumno. To je še en tak slovenski šport. Nimaš pravice, da bi ti bilo težko. Ker je nekomu drugemu težje, kot tebi. Nimaš pravice potarnati, ker je nekomu nekje težje kot tebi. Ne smeš se jeziti, ker je nekje nekomu težje kot tebi. Za vzgled si vzami nekoga, ki mu je res hudo, pa to molče prenaša. Dokler ne zboli. In potem se spet čudimo, kako to, da ravno najboljši zbolijo. Tisti, ki so najbolj tiho trpeli, namreč.
Empatija je res pojem, ki ga ne poznamo, ne razumemo in ne znamo živeti. Glede na to, da otroke še vedno vzgajamo s prezirom, namesto s sočutjem, se tega niti nimamo kje naučiti. V krizi, kakršna je letošnja, je to samo še bolj očitno.
Pa vendar bi bilo mogoče vseeno dobro, da se vprašamo, od česa se nam v resnici hoče zmešati? Če nisi ostal brez dela, brez prihodkov, imaš topel dom, dovolj hrane in ostalih potrebščin, nisi ujet v nasilnem okolju, si tako in drugače zdrav - od česa se ti blede?
Meni se trenutno sicer (še) ne. Kar ne pomeni, da se mi nikdar ni, ali da se mi ne bo. Mogoče imam samo srečo. Mogoče je kaj v lekcijah, ki sem jih v življenju z otroki hote ali nehote predelala. Ali pa v tem, da me s svojo prisotnostjo preprosto prisilijo biti tukaj, zdaj. Če je prvo, lahko rečem samo, da sem hvaležna, da je tako. Če je tudi drugo - naučila sem se to, da se nam ne zmeša od okoliščin, v katerih se znajdemo, ampak od tega, kako se odzovemo nanje. Predvsem pa od tega, kako se odzovemo nase in lastne - resnične ali namišljene - (ne)uspehe.
V teh okoliščinah, ki jim vsaj večina nas ne more ubežati, je treba mogoče prioritete postaviti kako drugače, kot smo vajeni. Mogoče običajno o tem niti ne razmišljamo. Poleg osnovnega preživetja seveda, je meni osebno na prvem mestu zlasti zdrava glava. In zdravi odnosi doma. Ko tam zaškripa, spustim vse drugo iz rok. Šola, naloge, ocene, projekti, urejenost, prazniki, okraski, piškoti in ostalo. Počaka, ali pa tudi ne. Nič od tega ni dovolj pomembno, da bi se mi zmešalo. Tudi v povsem običajnih razmerah ne, v tej norosti, ki jo živimo, pa toliko manj. Zdaj je pač res čas, da se spustiš na tla in ugotoviš ne le, da ne zmoreš vsega, ampak da ti ni treba vsega. Otroci zmorejo marsikaj sami. Mogoče sicer ne tako (dobro), kot bi si mi želeli, pa vendarle. Otrok si lahko kakšen zajtrk ali malico sam pripravi, tudi, če ne bo zdrav. Kakšno nalogo sam naredi, tudi, če ne bo brez napak. Pa svoj inštrument lahko sam povadi, tudi, če slabo. Svoje prepire s sorojenci lahko sam razreši. In tudi igrač ne rabiš pospravljati ti. Če jih ne bo otrok, jih mogoče pač vrzi v smeti. Kosilo je lahko tri dni enako, pa tudi, če ga kdaj pač ni. Piškote pa spečeš samo, če te to prav zares veseli. Ne zahtevaj toliko od sebe, pa tudi od otrok pričakuj manj, kot bi sicer. Nikomur trenutno ni čisto enostavno, in če si še tak pozitivec, te mora tole tesnobno vzdušje zagotovo vsaj malo načeti. Zato je toliko bolj pomembno, da na prvo mesto doma postaviš odnose v družini. Ker tam se zdravje začne in konča. In če se ti vsake toliko hoče zmešat, pa tudi prav. To zaenkrat še ni prepovedano. In je čisto ok.
Comments