top of page

Težko je piti kavo s svojo preteklostjo

Writer's picture: AnnaAnna

Updated: Jul 28, 2024

Ni le najlepši kraj na zemlji, kjer je vse enako pravljično lepo, od narave do ljudi, morda tudi zato, ker se tu naš človeški svet navidez konča. Je tudi kraj, kamor se najtežje vračam, čeprav mir, ki ga tukaj najdem, mogoče prav vsak dan vsaj malo pogrešam.


Tu se v malo manj jasnem vremenu popolnoma zabriše črta med nebom in morjem, ostane le neskončna modrina. Tako zelo majhni in nepomembni smo v tem vesolju, in tako zelo preredko se tega res zavedamo. Tukaj temu občutku ne uideš.



Ljudje prihajajo sem počivat in uživat v lepotah narave in okusih neponovljivo dobre hrane. Jaz nisem prišla zato. Pred 27-imi leti sem prišla niti duh človeka, bolj prazno okostje z mislimi, ki so se ujele v začaran krog nesmiselnih kalkulacij, ki se je vrtel z noro hitrostjo. Misli, ki sem jim morala brezkompromisno slediti, čeprav sem jih komaj dohajala. Moj čas se je vrtel tako hitro, da je bil vsak dan, paradoksalno, neskončno dolg. Bila sem utrujena. Tako zelo utrujena.


Ljudje so prihajali sem počivat in uživat. V mojem svetu sta bila to pojma, ki ju nisem razumela, nista niti res obstajala, ker sta bila prepovedana. Še danes se jima približam poredko in previdno, kot da ne bi bila prepričana, da je povsem varno.


V mojem takrat še ne odraslem svetu je prav vse moralo služiti nečemu in prav vse si si moral temeljito in korenito zaslužiti. Zato ta pravljično lepa vasica zame ni bila umetnina narave, v kateri lahko okopaš vse svoje od vsakodnevnega ponavljanja vedno istega dneva osivele čute, da spet zasijejo v svojih pravih barvah. Zame je bil to poligon, na katerem sebe in svoje zmogljivosti vsak dan znova postaviš pred vedno bolj nemogoče izzive, da si prislužiš tisto, kar drugim ljudem nekako samoumevno pripada. Krožnik hrane, klepet z ljudmi v prijetnem ambientu, branje brez razloga, sedenje v brezdelju. Več tega si privoščiš, težji izziv te čaka prihodnji dan. Ali morda že isti, ponoreli vrtinec misli ne pozna milosti. Ali razumevanja ali sočutja. Nov paket pojmov, ki v mojem svetu niso obstajali. Teh so me naučili otroci, ki nasploh naravno znajo vse tisto, kar smo odrasli že zdavnaj pozabili, mi pa vseeno mislimo, da so oni tisti, ki jih je treba popravljati.



Tukaj so ljudje neizmerno prijazni. Na tisti najbolj preprost, pristen način, ki je edini resničen. Tu ne naletiš na stroga pravila, zahteve, sodbe ali predsodke. V tem svetu je vse razumljivo in ok in vse se da. Edino, kar v tem svetu ni bilo ok in je bilo polno strogih pravil, nerazumnih zahtev, sodb in predsodkov, sem bila jaz. Ali pa je bilo to nekaj, kar nisem bila. Ampak kdo, če ne jaz, in kje bi bila potem jaz, če ne bi bila točno vse to?


Težko se vrnem, čeprav hrepenim po tem pogledu, teh vonjavah in zvokih skoraj vsak dan, vsaj malo. Pred slabim desetletjem sem prišla v družbi, pa je bilo lažje, ker je v družbi pač vse lažje, in ker vse tisto, kar si želiš pozabiti, v družbi zlahka skriješ, kar nekako pomirja. Sam pred sabo pa nimaš kam.


Sram je velik in težak občutek. Usede se ti na ramena in jih potiska k tlom, dokler nisi ves zgrbljen, s pogledom uprtim v tla. Napolni ti pljuča, da ne ostane prostora za vdih, srce pozabi svoj ritem, glava postane prelahka in noge pretežke. Mislim, da temu rečemo tesnoba, ampak meni se zdi, da je v resnici le sram. Sram, ker nisi, kar bi moral biti in si, kar ne bi smel. Zdaj, prej ali kadarkoli. Ogromen in močan je in zelo težko mu uideš. Jaz vsak dan znova bežim pred njim. Pogosto uspešno. Včasih pa tudi ne. Tokrat sedim tu skupaj z njim za mizo z najlepšim razgledom. Ker me je nekdo, ki me pozna drugače kot jaz sebe, dobesedno potisnil v njegov objem. Bila sem jezna, prestrašena in polna razlogov (popolnoma resničnih, ker vsi dobri izgovori so takšni), zakaj ne morem in ne smem tja, kamor grejo ljudje z največjim veseljem uživat, ker je to najlepši kraj na zemlji. Težko je piti kavo s svojo preteklostjo, če ta ni lepa. Niti dobra. Niti kakorkoli drugače kaj vredna. Če je popoln odklon od vsega, kar bi morala biti.


Težko je piti kavo z do skrajnosti razgrajeno različico tistega, kar bi moral biti. Ker utegneš ugotoviti, da v resnici ni ostala v preteklosti, ampak je tu, s tabo, za vedno. Težko je biti sam s sabo, in nemogoče je zares biti kakorkoli drugače. Pa vendar nekoliko lažje, če si obdan s sočutjem in razumevanjem. To je mogoče največ, kar lahko drug drugemu vedno ponudimo. Včasih rešuje življenja. In kava, ta je bila dobra.



106 views0 comments

Recent Posts

See All
Prva zgodba

Prva zgodba

Comments


Post: Blog2_Post
bottom of page