Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Ta naša normalnost

Doli na naši obali je hotel, precej visoko rangiran, z lepo urejeno plažo in prelepim razgledom. S plažo upravlja hotel, je pa seveda odprta tudi za ostale obiskovalce. Mi radi zavijemo tja, ker v običajnih razmerah nikdar ni gneče, gostje so pretežno starejši in bolj umirjeni ljudje, voda je čista in dostop vanjo primeren za majhne otroke. Tudi v tem korona poletju smo nekajkrat zavili tja. Plaža je bila letos seveda pričakovano nabito polna. Ob enem takih obiskov se je od daleč slišal zvok harmonike, na katero je starejši možak igral slovenske narodne viže. Bilo je videti, kot da ima manjša skupina ljudi svojo zasebno zabavo. Nekje po četrt ure je v dogajanje posegel nekdo od osebja hotela, mogoče po pritožbi kakšnega gosta, ki je namestitev drago plačal in prišel na plažo uživat svoj mir, ali pa tudi ne, ter gospodu pojasnil, da na njihovi plaži to ne gre. Vsaj domnevam, da se je zgodilo to, saj glasbe ni bilo več, je pa v vodo glasno odrobantil možak – 'prasica, kurba, kaj bo ona njemu razlagala, kaj on ne sme, ji bo že pokazal, prokleta prasica, kurba in še enkrat prasica'.

Ne, ni mi bilo vseeno ne zanjo ne zame ne za vse ostale goste in še manj za otroke, ki so ta monolog poslušali. Tisti dan jih je bilo na plaži res veliko. In vem, da takšne izbruhe, izpade in napade dnevno posluša na stotine, če ne tisoče žensk. Ker opravljajo svoje delo, ali pa celo samo zato, ker so. In sploh ne trznejo več, ker so navajene, sprijaznjene ali pa celo verjamejo, da je tako prav, ker tako pač je. Če bi mu povsem isto prepovedal moški, bi se odzval enako?


Že kar nekaj časa ne gledam več poročil. Ne berem časopisov. Nimam twitter računa. Ne identificiram se z nobeno politično stranjo ali stranko, nič od tega mi ni dovolj blizu. Niti z nobeno religijo. Sem ženska, ampak nisem feministka. Vsaj mislim, da ne. In v resnici verjamem, da vsi ti omejeni skupi idej, prepričanj in predsodkov v tem svetu naredijo enako slabega kot dobrega. Nekateri več slabega kot dobrega. Samo ljudje takrat, ko mrzlično zagovarjamo en konec palice, ne vidimo, kje klati drugi.


V tem omreženem času, v katerem živimo, je postalo v resnici vseeno, kaj spremljaš in česa ne, kam si priklopljen in kam ne, ker te vsaj do neke mere itak vse doseže. Seveda imam kot večina ljudi svoje mnenje o marsičem, pogosto ne statično, pa redko ga na glas izražam. Ne maram nasilja, ne direktnega ne prikritega, s katerim se ljudje lotevajo vsakega, ki si drzne na glas povedati, kar misli, če ne misli točno tako, kot bi si oni želeli. Seveda pri tem verjamejo, da se borijo za tisto, kar je na tem svetu edino prav in je s tem njihovo nasilje upravičeno. Na tem svetu ne obstaja edino prav. Življenje ni kamen in ljudje nismo kipi in zares živimo šele skozi dialog in dogovor o tem, kdo smo in kdo želimo biti, kje smo in kam želimo priti.


Ni mi všeč, kje smo. Še manj, kam gremo. Če se še tako trudim ne gledat, ne morem ne videti, da drvimo v najmanj moralni razkroj vsega, kar smo kot ljudje v zadnjih desetletjih gradili. Vsak dan znova pristajamo na to, da en sam človek, lahko bi bil kdorkoli, z instantnimi odločitvami posega in v najobčutljivejšo materijo naše Ustave. Ja, vem, tečni pravniki. Ampak kaj drugega kot Ustava varuje ali vsaj je varovalo stanje, v katerem si ljudje lahko vsaj prizadevamo ustvariti tisto, kar vsak med nami razume kot življenje? Verjetno smo kot družba bolj kratkovidni, kot sem mislila, če ne vidimo, kako zelo nevarno je to. Ja, pravniki smo dolgočasni in tečni. Ampak pravo je tisto, ki varuje ali vsaj naj bi varovalo pravico tiste in vsake druge ženske, da je nihče ne sme zmerjati s kurbo ali je drugače poniževati. Pravico ženske, da si nihče ne sme lastiti njenega telesa, tako ali drugače. Pravico vsakega otroka, da se sme izobraževati. Da sme pojesti vsaj en topel obrok na dan, da sme živeti v okolju, kjer ne bo vsak dan ustrahovan, pretepen ali drugače zlorabljen. Vsak otrok, ne le tisti, ki ima to srečo, da mu starši vse to zmorejo in hočejo dati. Pravico vsakega bolnega človeka, da lahko pride do ustrezne zdravniške oskrbe. Svobodo vsakega med nami, da si sme prizadevati, da s svojim delom poskrbi zase in svoje otroke. Svobodo umetnika, da ustvarja. Svobodo vsakega med nami, da se giba tam, kjer svet nikomur ne pripada. Le enako legitimne pravice drug drugega med nami bi nas morale in smele pri tem omejevati. Naša lastna morala bi nam morala to zapovedovati. In pravo bi moralo to varovati. Tečno in dolgočasno kot je, sploh vemo, kakšen bi bil svet brez? Sploh vemo, kam gremo?


V svet, v katerem se ljudje zmerjajo z vsem, kar jim pade na pamet, ker oni ali njihovi starši niso rojeni v isti državi kot nadutež? Pa mogoče so, le on tega ne ve, ker je premlad ali pač premalo razgledan. Ali oboje. V katerem je ženska kurba in prasica, če ni tiho in ponižna? V katerem je otroke treba dovolj mlatit, ko so majhni, da ne bi slučajno zrasli v samozavestne in odločne mlade ljudi? Ker imamo raje zlomljene, ubogljive sužnje, ki na ukaz napadejo kogarkoli, na kogar pokažemo s prstom. Svet, v katerem moški odločajo o ženskih telesih? Svet, v katerem vladajo pohlep, nadutost in skrajni primitivizem. Res hočemo tja? Ni pomembno, ker smo že tam.


Bodi tiho, ne oglašaj se, ne sprašuj, ne komentiraj. Potegni dol rolete, tiste na hiši, če jih le imaš, tiste v lastni glavi pa sploh. Brigaj se zase. In še enkrat, bodi tiho. Najbolje, da se delaš, da te ni. Jaz to celo znam. Nočem pa, da bi to znali moji otroci.


Če se vrnem h gospodu s harmoniko iz uvoda – tisto, kar me pri tej zgodbi najbolj muči je na koncu to, da bi se večina ljudi ob takšnem scenariju ukvarjala zgolj s tem, ali je prav ali ne, da človek ne sme na plaži igrati svoje harmonike. In najbrž bi ugotovili, da je čisto prav, da je 'tisti babi' povedal, kar ji gre. In zelo malo ljudi bi se ukvarjalo s tem, kako zelo bolan je svet, v katerem lahko človek sredi belega dne, sredi obljudene javne površine tako ponižuje človeka, pa nihče niti ne trzne. Ker imamo to za normalno. Ta nova normalnost, na katero se moramo menda navaditi, ni čisto nič nova. Samo pritisk na množice je tolikšen, da iz globine ven na površje udarja tisto najbolj smrdljivo, kar premoremo. Nobena maska in nobena količina razkužila ne bo tega skrila.

In množice ploskajo.

228 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.