• Anna

Svoboda in ljubezen

Updated: Jun 28

Ljudem, ki so me spoznali nekje v zadnjih dvajsetih letih, se ob tej fotografiji pojavi kup tistih lebdečih vprašajev. Kdo je to? Kaj, kje, kdaj? Tudi moji otroci bi vprašali isto. Ne, ne vedo, da mami zna plesat. Ja, še vedno zna, čeprav je od te slike minilo polnih 25 let in so nekateri sklepi že malo zarjaveli. Tisti ta ključni niso, plesati ne pozabiš. In tudi če si že napol invalid in ne moreš več niti hoditi brez bergel, plešeš še vedno lahko.

Sem se poskusila spomniti, kolikokrat sem držala v roki pokal državnega prvaka, pa ugotavljam, de ne vem. Jih je bilo pa nekaj, v Jugoslaviji, Italiji, Sloveniji. Zdaj so nekje na podstrešju, enako vse medalje in druga priznanja.

Nisem najboljši človek za tekme. Neskončno rada imam ples in težko opišem, kako zelo mi manjka v življenju. Mogoče se mu ne bi smela tako izogibati. Tekem in rezultatov pa nikdar nisem marala. Pa ne, da ne bi bila tekmovalna. Mogoče preveč. Ampak vsa moja tekmovalnost je bila vedno usmerjena v tekmo z včerajšnjo verzijo mene, tekma s samim seboj. Tu preprosto moram zmagati. Zmagati proti drugemu človeku pa že kot otrok nisem marala, to mi je povzročilo več žalosti kot veselja.

Rada imam to fotografijo. Ena redkih plesnih, ki jih imam. Tudi ta zlata obleka bi morala biti nekje. Narejena iz nešteto bleščic, ki sem jih ročno prišila, delala sem teden dni, v glavnem ponoči, dnevi so bili prepolni. Rada imam to fotografijo, ker ni le spomin na ples, ampak na mojega nekoč najboljšega prijatelja, mojo prvo resno ljubezen.


Ljudje so me dolgo spraševali, zakaj sva nehala plesati. Ne spomnim se vseh praznih in puhlih razlogov, ki sem jih ponujala, da je sogovornik vljudno in razumevajoče pokimal in je bila tema zaključena. Čeprav v resnici nikdar ni bila.




Danes vem, da me je vse, kar je bilo, pripeljalo sem, kjer sem. In tu sem rada, to je moj svet. Takrat, tistih 23 let nazaj, pa ni bilo tako enostavno. Ko sem se takrat po koncu gimnazije ravno preselila v Ljubljano, smo se kot vsako leto odpravili na oktobrsko tekmo v London. Velika tekma, velika dvorana, veliko ljudi. Vsa plesna smetana. In jaz, sredi tekme, sredi plesa, sredi plesišča, v tisti pregrešno dragi beli obleki, ki bi mi jo zavidala vsaka nevesta. Metri čipke, satena, perja, kamnov, biserov, popoln make-up, trepalnice, frizura, vse, kot mora biti. Sem stala, kot tista nevesta, ki jo je moški, če se temu lahko tako reče, pustil pred oltarjem. Prijel me je, grobo odrinil, nekaj zarobantil in odkorakal. Ja, sredi plesa. Slowfox je bil, moj najljubši. Čeprav to najbrž nikomur kaj dosti ne pove. Nekaj trenutkov sem stala, v šoku, paralizirana. V resnici ni besed, ki bi lahko opisale, kako se počutiš, ko stojiš tam v soju žarometov, sredi nabito polne dvorane, tako skrajno in do dna ponižano. Zgubljeno je beseda, ki mi pade na pamet. Tako zgubljeno se nisem počutila ne prej ne kasneje v življenju nikdar. Tudi takrat ne, ko sem svojo dojenčico nesla v operacijsko, da ji prerežejo trebuh in nekje iz globine medenice poskusijo izrezati ne majhen tumor.

V tistem meni tako ljubem Londonu sem potem v prazno tavala še nekaj dni, preden smo končno odšli domov. Tudi tako zelo sama nisem bila ne prej ne kasneje v življenju nikdar. Ni odkorakal le s plesišča, odkorakal je iz mojega življenja. Moj najboljši prijatelj me ni več pogledal, ni spregovoril z mano, preprosto nisem več obstajala. Ni mi povedal, zakaj. Pa dokler sem tavala tam po Londonu je nekako šlo, tam se človek zlahka izgubi. Povratek domov je bil šele prava streznitev. Ko sem ugotovila, da se ne vračam domov, v svoje življenje, kot ga poznam. Moje življenje je bilo dvorana, parket, glasba. In tisti nekdo, s komer ustvarjaš ta svet. Ampak zdaj sem spadala samo še v podnajemniško luknjo nekje v Šiški, kjer sem dom delila s (sicer zelo v redu) puncami, s katerimi sem imela komaj kaj skupnega, edino, kar me je čakalo, pa so bila predavanja na faksu, za katerega se nisem več spomnila, zakaj sem ga izbrala. Verjetno zato, ker se mi je zdel dovolj enostaven, da bi lahko nemoteno dalje počela to, za kar sem v resnici živela. Tako nekako izpljunil me je iz mojega lastnega življenja. Prav fascinantno, da se to da.


Leta kasneje sem seveda dojela, da se ti to ne more zgoditi, če dobro stojiš na lastnih nogah. Jaz pri osemnajstih zagotovo nisem. In ko se je tako brez nekega smisla, razlage ali zaključka moje življenje dobesedno čez noč sesulo v prah in preprosto izginilo, tudi od mene ni ostalo kaj dosti. Kot bi pihnil v regratovo lučko.

Pri šestnajstih letih sem bila definicija uspeha. Šola, ples, povsod sem bila na vrhu, še glasbeno šolo sem vmes uspela zaključiti. Kaj je počitek, že takrat nisem vedela, to pri nas doma ni bilo na sporedu. Učinkovitost je bila visoko cenjena in meni je takrat uspelo podirati vsa pričakovanja. Ko me zdaj kdo vpraša, kako zmorem svoje sedanje življenje, skomignem. Ne vem, kaj je utrujenost, spati že kot otrok nisem imela časa. Pa nekako mi ni bilo nikdar žal, da zmorem in prenesem marsikaj.

Takšno življenje, ko je že v otroštvu prav vse podrejeno uspehu, ima seveda svojo ceno. Sam si. Tako zelo sam. Tudi drugi otroci trenirajo, tekmujejo, zmagujejo. Družijo se s prijatelji, ki so hkrati tudi nasprotniki, pa s treningov se vračajo domov, tja, kjer so starši samo starši in oni samo otroci. Ti, ti pa ne spadaš nikamor. Ko starši postanejo tudi trenerji, sodniki, jih preprosto izgubiš. In obupno pogrešaš. Človek ne more biti oboje hkrati, če je še tako dober. In tvoje življenje postane trening. Šola, delo, tekma, preizkus, ocena, rezultat. Za prijatelje ni časa, pripadati ne smeš, ker potem nisi dovolj učinkovit. Dvorana, dom, šola, vse postane isto. Rezultat, ne ti. In ko te življenje podre na tla, ni nikogar, ki bi tam sedel s tabo. Ti povedal, da se lahko zlomiš, lahko jočeš, ja, lahko se ustaviš. Ne, ni treba stati z dvignjeno glavo in živeti naprej, kot da ni bilo nič. Ker to je tisto, kar te zagotovo uniči.


In tako sem bila. Z narisanim nasmehom, z bolečino, ki je bila večja od mene, tako zelo večja, da niti lupina ni ostala, le kosti. Čakala sem. Dneve, tedne, mesece, da bo prišel nazaj. Ali vsaj razložil, kaj, kako, zakaj. Nič od tega se ni zgodilo. Poklical me je dobro leto kasneje, ko je rabil mojo uslugo. Seveda obupana, kot sem bila, nisem rekla ne. Tako sem spoznala tudi njegovo punco, s katero je bil skupaj dlje, kot z mano narazen. Naenkrat je vse dobilo smisel, vsi izgovori, prozorne laži, hladen odnos v zadnjih tednih pred tistim, kar je bilo zanj korak v svobodo, zame v popolno temo. Bila je lepa in prijazna, najbrž tudi brez vse težke prtljage, ki sem jo s sabo vlačila jaz. Tako samoumevno mi je bilo, da je v trenutku izbral njo, ne mene.


Zdaj bi morala reči, da sem vseeno hvaležna za to. Pa ne vem, če bi bilo res. Pahnil me je v brezno, tako globoko, da sem dolga, res dolga leta iskala, kje je pot ven. Večkrat pod vprašaj in na glavo postavila vse, v kar sem kadarkoli verjela. Šla po poteh, po katerih ne smeš iti. Bila tudi vse tisto, kar ne smeš biti. Odvrgla vse, kar sem mislila, da sem, in pogosto gledala v tisto steno, na kateri piše, da to življenje, ne, nima popolnoma nobenega smisla. Seveda ga ni imelo, ko je bilo vse, kar sem na svetu poznala onkraj zidu, ki ga nisem znala prestopiti. Skoraj neverjetno, kako od vsega, kar sem ustvarila in bila, ni ostalo praktično nič. Neskončna praznina. In tista toplina, ki jo čutiš in jo čutimo vsi, če si to le dovolimo. Svoboda in ljubezen. V resnici je isto.

1,043 views0 comments

Recent Posts

See All