Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Svoboda. Ali ljubezen, saj je isto.

Updated: Sep 21, 2019

Ljudem, ki so me spoznali nekje v zadnjih dvajsetih letih, se ob tej fotografiji pojavi kup tistih lebdečih vprašajev. Kdo je to ? Kdaj, kje, kako ? Tudi moji otroci bi vprašali isto. Ne, ne vedo, da mami zna plesat. Ja, še vedno zna, čeprav je od te fotke minilo polnih 25 let in so nekateri sklepi že malo zarjaveli. Tisti ta ključni niso, plesat ne pozabiš. In tudi če si že napol invalid in ne moreš več niti hodit brez bergel, plešeš še vedno lahko.

Sem se poskusila spomniti, kolikokrat sem držala v roki pokal državnega prvaka, pa ugotavljam, de ne vem. Jih je bilo pa kar nekaj, v Jugoslaviji, Italiji, Sloveniji. Za naslov svetovnega prvaka je malo zmanjkalo, tam je ostalo pri srebrni medalji. Že takrat se mi to ni zdelo prav zelo pomembno, danes še manj. Pomembno je bilo, da je bila naloga dobro opravljena.

Jaz nisem človek za tekme. Neskončno rada imam ples in težko opišem, kako zelo mi manjka v življenju. Mogoče se mu ne bi smela tako izogibati. Ampak tekem in rezultatov pa nisem nikdar marala. Daleč od tega, da ne bi bila tekmovalen človek. Ampak vsa moja tekmovalnost je bila vedno usmerjena v tekmo z včerajšnjo verzijo mene, tekma s samim seboj. Tu mi zmaga veliko pomeni. Zmagati proti drugemu človeku pa že kot otrok nisem marala, to mi je povzročilo več žalosti kot veselja. Morda nisem bila ravno tipičen otrok. To mi pravzaprav zdaj, ko spremljam svojo šestletnico, ki je mali asperger, postaja vedno bolj jasno.

Lepa fotografija je. Ena redkih plesnih, ki jih imam. Ta zlata obleka je narejena iz nešteto bleščic, ki sem jih ročno prišila, delala sem teden dni po kar nekaj ur in ni mi bilo žal, saj je bila fantastična. Lepa fotografija, in neskončno boleča. Ob meni je moj takrat najboljši prijatelj, moj plesalec, moj fant, moja prva prava ljubezen. Eden najlepših, pa hkrati najbolj boleč spomin, kar jih premorem.

Ljudje so me dolgo spraševali, zakaj sva prenehala plesati. Še zdaj se mi zvrti od vseh nešteto praznih in puhlih razlogov, ki sem si jih izmišljevala, da je sogovornik v nekem razumevanju pokimal in je bila tema zaključena. Čeprav v resnici nikdar ni bila.

V resnici ne vem, zakaj sva nehala plesati. Vem, da sem ravno štartala s študijem na pravni fakulteti v Ljubljani, ki sem ga med vsemi možnimi izbrala ravno zato, ker je bil s plesom enostavno združljiv. Še zdaj se kdaj vprašam, kako bi bilo, če bi razmišljala drugače. Če ne bi razmišljala o plesu in fantu, ampak o tem, kaj želim v življenju početi. In vedno znova ugotovim isto. Če res veš, kaj hočeš, te življenje vedno pripelje tja, samo ne po takšni poti, kot bi si jo sam zamislil. Zdaj sem tam, kjer sem rada in končno hodim proti tistemu, o čemer sem sanjala že takrat. Maktub, bi rekel Coelhov junak.

Takrat, tistih 23 let nazaj pa ni bilo tako enostavno. Ko sem se torej ravno dokončno preselila v Ljubljano, smo se kot vsako leto odpravili na oktobrsko tekmo v London. Velika tekma, velika dvorana, veliko ljudi. Vsa plesna smetana. In jaz, sredi tekme, sredi plesa, sredi plesišča, v tisti pregrešno dragi beli obleki, ki bi mi jo zavidala vsaka nevesta. Metri čipke, satena, perja, kamnov, biserov, popoln make-up, trepalnice, frizura, vse, kot mora biti. Sem stala, kot tista nevesta, ki jo je tip pustil pred oltarjem. Prijel me je, grobo odrinil, nekaj zarobantil in odkorakal. Ja, sredi plesa. Slow fox je bil, moj najljubši. Čeprav to najbrž nikomur kaj dosti ne pove. Jaz potem pač kot poklapan kuža za njim. Tako zgubljeno se nisem počutila ne prej ne kasneje v življenju nikdar. Tudi takrat ne, ko sem svojo dojenčico nesla v operacijsko, da ji prerežejo trebuh in nekje iz globine medenice poskusijo izrezati ne majhen tumor.

V tistem meni tako ljubem Londonu sem potem v prazno tavala še kar nekaj dni, preden smo končno odšli domov. Tudi tako zelo sama nisem bila ne prej ne kasneje v življenju nikdar. Ni odkorakal le s plesišča, odkorakal je iz mojega življenja. Moj najboljši prijatelj me ni več pogledal, ni spregovoril z mano, kar nisem več obstajala. Pa dokler sem tavala tam po tistem Londonu je bilo še kar, tam se človek zlahka izgubi. Povratek domov je bil šele prava streznitev. Ko sem ugotovila, da se ne vračam domov, v svoje življenje, kot ga poznam. Ampak v neko podnajemniško luknjo nekje v šiški, kjer si sobo delim z nekom, s komer nimam nič skupnega, edino, kar me čaka, pa so predavanja na faksu, za katerega se ne spomnim več dobro, zakaj sem ga izbrala. Tako nekako izpljunil me je iz mojega lastnega življenja, prav fascinantno, da se to da.

Ja, dolga leta kasneje mi je seveda postalo jasno, da se ti to ne more zgoditi, če sicer dobro stojiš na lastnih nogah. Jaz pri osemnajstih nisem. In ko je tako brez nekega smisla, razlage, zaključka moje življenje čez noč izginilo, tudi od mene ni ostalo kaj dosti. Kot regratova lučka. Zapiha veter, in je ni.

Pri šestnajstih letih sem bila definicija uspeha. Šola, ples, povsod sem bila na vrhu, še glasbeno šolo sem vmes uspela zaključit. Kaj je počitek, že takrat nisem vedela, to pri nas doma ni bilo na sporedu, dela je bilo tudi doma veliko. Učinkovitost je bila visoko cenjena in meni je takrat uspelo podirati vsa pričakovanja. Ko me zdaj kdo vpraša, kako zmorem svoje sedanje življenje, skomignem. Nekje v mislih odgovorim, da so me v otroštvu dobro zdresirali, ne vem, kaj je utrujenost, spati že kot otrok sploh nisem imela časa. Pa nekako hvaležna sem danes za to. Nikdar mi ni bilo žal, da zmorem in prenesem marsikaj.

Takšno življenje, ko je vse podrejeno uspehu, ima svojo ceno. Sam si. Tako zelo sam. Tudi drugi otroci trenirajo, tekmujejo, zmagujejo. Vsak v svojem klubu, kjer se družijo s prijatelji, ki so hkrati tudi nasprotniki, pa s treningov se vračajo domov k staršem, ki so samo starši, v dom, kjer so samo otroci. Ti, ti pa ne spadaš nikamor. Ko starši postanejo tudi trenerji, sodniki, jih nekako izgubiš. In obupno pogrešaš. Človek ne more biti oboje hkrati, če je še tako dober. In tvoje življenje postane trening. Šola, delo, tekma, preizkus, ocena, rezultat. Za prijatelje ni časa, pripadati ne smeš, ker potem nisi dovolj učinkovit. Dvorana, dom, šola, vse postane isto. Rezultat, ne ti. In ko te življenje podre na tla, ni nikogar, ki bi tam sedel s tabo. Ti povedal, da se lahko zlomiš, lahko jočeš, ja, lahko se ustaviš. Ne, ni treba stati z dvignjeno glavo in živeti naprej, kot da ni bilo nič. Ker to je tisto, kar te zagotovo uniči.

In tako sem bila. Z narisanim nasmehom, z bolečino, ki je bila večja od mene, tako zelo večja, da niti lupina ni ostala, le kosti. Čakala sem. Dneve, tedne, mesece, da si bo premislil in prišel nazaj. Ali vsaj razložil, kaj, kako, zakaj. Nič od tega se ni zgodilo. Poklical me je dobro leto kasneje, ker je delal izpit, kjer je rabil mojo pomoč. Seveda nisem rekla ne. Tako je vsaj vse skupaj dobilo smisel, ko sem spoznala njegovo punco, s katero je bil skupaj precej dlje, kot sva bila midva narazen. Naenkrat je vse dobilo smisel, vsi izgovori, prozorne laži, hladen odnos v zadnjih tednih pred tistim, kar je bilo zanj korak v svobodo, zame v zapor.

Danes sem najbrž hvaležna za to. Pahnil me je v brezno, tako globoko, da sem se ven lahko rešila le tako, da sem odvrgla vse, kar v življenju ni bilo res moje. In poiskala tisto, kar je. Fascinantno, kako od toliko vsega, kar sem takrat bila, ni ostalo skoraj nič. Razen toplega občutka nekje pri srcu, slanega morja in neskončne praznine. In tistega, čemur moj mož danes reče 'ta tvoj otroški pogled'.

Pot je šla skozi pekel. Ne enkrat, večkrat. In bilo je vredno. Svoboda, danes temu rečem. Ali ljubezen, saj je isto. Vse je eno.

0 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.