Sem zjutraj nekje prebrala, da žensko definirata predvsem dve stvari, njen poklic in materinstvo. In tako ženske, ko se nekomu predstavimo, menda povemo, s čim se ukvarjamo in koliko otrok imamo. Priznam, dalje nisem brala. Nisem ravno navajena, da bi mi zmanjkalo besed. Ampak zdaj mi jih je. Nope. Not. No way. Not me. Poskušam se spomniti ene same priložnosti, ko sem se nekomu predstavila tako, da sem povedala, kaj je moj poklic in koliko otrok imam ali da sploh imam otroke. Razen, če me človek pač izrecno vpraša, to je drugo, lažem ne. Če ne bi bilo očitno, se mi v resnici ne bi zdelo pomembno povedati niti tega, da sem ženska. Tudi tega, kako mi je ime ne bi povedala, ampak to bi bilo najbrž res čudno. Nič od tega me ne definira.
Izraz definirati izhaja iz latinščine, 'definire' pomeni nekaj omejiti, nečemu postaviti meje, nekaj označiti. Ko spoznam človeka, opazim marsikaj, še več me zanima, ampak skoraj najmanj od vsega to, kaj je po poklicu in koliko (če) otrok ima. Tudi me ne zanima, koliko je star, kateri veri (če) pripada in s kom (če) spi. Smo res tako brezupno prazni (ali morda prestrašeni ?) da se moramo s tem definirati ? Zakaj se sploh moramo definirati ?
Mene zanima, kaj bereš, kaj te nasmeji, česa se bojiš. Kaj ti nariše tisti otroški nasmeh na obraz, kaj te navduši, zdolgočasi in jezi. Kaj imaš rad, česa ne maraš. Kje si bil, kam greš, kako se počutiš. Imaš raje morje ali gore, glasbo, ples ali poezijo ? Vroče poletje ali mrzlo zimo ? Kako hodiš, se smejiš, kako ravnaš z ljudmi ? O čem sanjaš ?
Seznam vsega, kar lahko veš ali ne veš o nekom, nima konca. In ravno to je tisto najlepše. Da ne sebe ne kogarkoli nikdar ne poznaš čisto do konca. Vsak dan je priložnost, da najdeš - ali ustvariš - nekaj svežega, novega, nekaj, česar še ne veš. Težko govorim za kogarkoli drugega, ampak zase vem, da danes nisem ista, kot včeraj. In jutri ne bom kot danes. In močno dvomim, da me bo kadarkoli karkoli zares definiralo.
