Gospa, a so vsi vaši ?

To je stavek, ki sem ga v zadnjih desetih letih slišala večkrat, kot kateregakoli drugega. V mestu, na vasi, na ulici, tržnici, na igrišču, na plaži, na sladoledu, v trgovini, pri zdravniku, v avtu in pred njim, skratka, povsod. Pa pogosto niti niso vsi z mano. Ampak se mi ne da razlagat. 'Joj, ne, kje pa, seveda ne. Trije so moževi, eden sosedov, enega sem si sposodila za vogalom, da ne bi bilo dolgčas'. Še zdaj ne vem, kaj bi bil pravilen (sprejemljiv) odgovor na vprašanje. Če slučajno z njimi ni 'gospa' ampak 'gospod', gre pa tako: 'Joj, a pa to imate vse z isto žensko?' Najraje to slišim, ko stojim pol metra stran, očitno zanemarljiva. Zmagovalno vprašanje, namenjeno 'gospe' : 'A pa to vse z istim moškim ?'

Sem pozabila povedati, da je govora seveda o otrocih. Ne, gospod ali gospa, niso vsi moji. Pravzaprav nobeden ni moj. Ne, niso niti sosedovi ali od strica ali tete. Jaz sem njihova mama. Oni pa niso moji. Ja, imam jih. Pa vendar, niso moji.

Ne, gospa, to pred vami ni krdelo volkov, ki jih prešteješ, itak ne ločiš enega od drugega, zanima te pač, koliko živali je. To so Francka, Micka, Janez, Luka, Simon, Poldek in Lucija. Ne, seveda jim ni tako ime. Pa saj vas v resnici najbrž ne zanima, kako jim je zares ime. Zanima vas samo, ali sem tako zelo verna ali tako zelo neizobražena. In če vam povem, da nisem nič od tega, vam zmanjka idej.

Ti otroci so ljudje, ki živijo na tem svetu, majhni sicer, ampak ne bo dolgo tako. Majhni ljudje, vsak s svojimi lastnostmi, slabostmi, željami, talenti, težavami, sposobnostmi, uspehi in porazi. Vsak izmed njih je nekdo. Nekdo drug. Ni še eno jabolko iz iste košare, ne pač še eno jajce od iste kure. Res pa, da jih zelo veže dejstvo, da za njih skrbita ista človeka, ki jima rečejo mami in ati. In to vez jemljejo zelo resno. Čeprav se vsi med njimi ne marajo ves čas ali najbolj, vedno brez pomisleka poskrbijo eden za drugega, se podpirajo, branijo, spodbujajo, učijo in pokritizirajo, ko je na mestu. Kdaj se tudi stepejo. Oni, če kdo, so vsaj malo drug od drugega, in tako sem tudi hotela, da je.

Zdi se vam, da jih je veliko? Kaj vem, mogoče pa res. Koliko pa bi jih moralo biti? 1,74? Zaokroženo dva? Punčka in fantek? Pa pes, da bo slika popolna? Žal. Popolnost mi nikdar ni šla dobro od rok. Povprečja pa tudi nisem znala zadeti.

Malo sem sarkastična, vem. Nekako ti pride v navado, ko imajo neznanci okrog tebe za normalno, da strmijo vate, medtem, ko na primer plačuješ parkirnino, pa po možnosti še stegnejo kazalec in štejejo en, dva, tri... in pri tem verjamejo, da si čuden ti, ne oni. Kdaj se ustavim in kakšnega pogledam naravnost v oči, pa ne trzne. No, nekateri tudi ne strmijo, ampak se čisto raznežijo. Takšni mi kar malo polepšajo dan.

Zakaj imaš (ali jih nimaš) otroke in kdaj in kako in zakaj. Vprašanja, ki priznam, jih sama ne bi upala zastaviti nikomur. Nikdar ne veš, kam boš s tem dregnil. Mogoče je odgovor res gladek in preprost. Mogoče pa ni. Mogoče skriva v sebi bolečino, ki daleč presega prostor, ki ga ta bežen trenutek na ulici premore. In v resnici, če ne živiš v čevljih tega, ki ga sprašuješ, odgovora zelo verjetno niti ne boš kaj prida razumel.

Lahko pa vam povem, zakaj sem (med drugim) precej pomirjena s tem, da je v mojem življenju toliko teh čudovitih bitij. Prav vsak od njih mi je dal moč, ki sem jo potrebovala, da se soočim z izzivi, ki jih je v letih po rojstvu prvega otroka življenje prineslo. Ni jih bilo malo in niso bili enostavni. Eni so bili očitni, drugi manj ali sploh ne. Še vedno jih ni malo in niso enostavni. Samo mene je zdaj neprimerno več. Vsak od njih je od mene zahteval, da podrem v sebi kup predsodkov in preživetih vzorcev. Najdem pogum, ki ga nimam. Ustvarim prostor, kjer ga ni. Zberem moč, ki je že zdavnaj pošla. Se soočim s peklom, ki tli v meni, in preživim.

Ja, takšna mala bitja znajo biti strašno zahtevna in zato sem jim nadvse hvaležna. Na koncu me je zato prav v vse smeri več. In vsak med njimi ima zato precej boljšo mamo, kot bi jo imela samo prvi in 0,74 drugega otroka.

In oni, oni so dobri majhni ljudje. Delam vse, kar zmorem in znam, da bodo postali tudi dobri veliki ljudje. Ne morem garantirati, da bo tako. Ampak živim za to, da bi bilo. In se mi zdi, da oni tudi.

Nismo vsi enaki, nimamo enake zgodbe. Takšna je moja. Moj svet, moje življenje. Otroci, ti pa niso moji. Tako zelo sami svoji so. Živijo v svetovih, ki niso moji in me tako ali drugače presegajo. Življenja, ki niso moja in jih najbrž ne bom nikdar povsem razumela, jih pa že zdaj spremljam z mešanico čudenja in občudovanja.