Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

Dva cilja, ena želja, en izziv

Na začetku prvega letnika pravnega faksa se je moje plesno desetletje klavrno zaključilo. Tisti letnik sem potem vseeno več kot dobro zaključila. No, vsaj rezultat je bil dober, kot se je spodobilo, povprečje krepko čez 9. Jaz, mene pa praktično ni bilo več.

Takrat se je od nekod vzel človek, ki se je zelo zavzel zame. Starejši, ki mu ni manjkalo ne znanja ne modrosti. Človek, ki je v tem prenavitem svetu takrat izgubil že dva svoja odrasla otroka. Čeprav je šlo v obeh primerih za nesrečo, se je čutil odgovornega in morda zato hotel preprečiti, da odide še kdo. Ali pa je bil osamljen, ne vem. Klical me je vrabček in si vzel veliko časa zame. Približal mi je poezijo, ki je prej sicer nisem nikdar marala. Razen, kadar sem naletela na pisatelja, ki je znal prozo pisati tako, da je bil jezik čista poezija, kot na primer Cankar.

Učil me je dihanja, joge in meditacije. Kar mi je bilo neznosno težko. V primežu anoreksije, pri 35 kilogramih ne moreš ležati pri miru in dihati. Misli drvijo svoje življenje, telo hoče razgnati od potrebe po tem, da se premakneš, da tečeš, delaš, bežiš.

Prepričal je tudi moje starše, da je čas za tisti gumb, na katerem piše "pavza". Da se moram ustaviti. Da sem - tega izraza takrat še nismo uporabljali - preprosto izgorela.

In tako sem dobila svobodo.

Ni dobro, človeka pri devetnajstih spustiti na svobodo, če je prej vse življenje živel kot živali v cirkusu. Ker bo stopil v svet in se počutil kot Dundee v velemestu. Ni bilo enostavno.

Leto dni sem nato preživela pretežno sama. Morje in knjige. Hrana, ki je imela obraz in dušo. Vsak dan sem se ure in ure pogajala s svojim razumom, ali, kaj in koliko bom pojedla. Ali, kaj in koliko bom prej in potem naredila za to, da si bom to sploh zaslužila. Kilometre in kilometre sem prehodila, da bi ubežala mislim, ki me niso hotele zapustiti. Glasno bučanje zimskega morja je bilo bolj učinkovito. To je zvok, ki ti napolni dušo. Ure in ure sem sedela z rokami zakopanimi v pesek, ali preštevala bele kamne. Veliko sem risala, še več pisala. Ne vem, kje se je vse to izgubilo.

Samota mi je zlezla pod kožo. Samota, morje in prijazni ljudje. Ki ne vedo, kdo si. Ki ne pričakujejo ničesar. Kamor se obrneš, ni meja, pravil, ni zahtev, ni pričakovanj. Ugotavljam, da sem imela to srečo, da takrat še ni bilo mobilnih telefonov, socialnih omrežij, internet je bil v plenicah. Tako popolnoma ničesar ni bilo. In jaz tako popolnoma nihče in nič. Mislim, da sem takrat prvič res začutila tisto, čemur rečemo ljubezen. Ne, ljubezen ni do nekoga ali nečesa. Ljubezen je, ali pa je ni. Kot luč, ko pritisneš na gumb, sveti.

Italija bo vedno ostala moja dežela. Lepota pokrajine in tisto pristno veselje do življenja in vsega dobrega, neprecenljivo. Od tam sem odšla nihče. Sveže zaljubljena v življenje. Prestrašena od svobode. Srečna, ker sem našla tisto, kar sem vse življenje obupno iskala. Sebe. To je tisti prazen prostor med vsem, kar te obdaja, kar si, kar počneš, kar moraš, kar želiš, kar misliš, kar te preganja, boli in veseli. Tam vmes, med vsemi temi kamni je tisti nič. To si ti.

Takrat sem si postavila dva cilja, imela sem eno samo željo in videla samo en res ogromen izziv, ki bi se ga nekoč v življenju rada lotila, če si bom upala.

Prvi cilj je bil, da bom znala jesti. Da bom vedela, kdaj sem lačna in kdaj sita in bom v skladu s tem lahko jedla ali ne, to in toliko, kot čutim, da telo potrebuje.

Drugi cilj, da bom lahko sedela, gledala v prazno steno in ne mislila na nič.

Želja, da bi v mojem svetu bil nekdo, ki ga imam lahko brez zadržka rada, takšna, kot sem.

In izziv, ki se mi je zdel večji kot vse diplome, doktorati, nazivi, naslovi in drugi uspehi. Vzgojiti otroka, ki mu ne bo treba ponoviti vseh lekcij, skozi katere sem šla jaz.

Ostal je le še izziv. Ki je zdaj cilj. Sedem ciljev.

184 views
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.