Jaz sem Anna.

In to so moje zgodbe. Moje misli, prigode, nezgode, pa občasno tudi kakšen manjši nasvet. Na temo, ki mi je najbližja. Otroci. 💛

​​

 
 
  • Anna

O življenju in vrednotah

Dvajset let nazaj sem na Pravni fakulteti v Ljubljani izbrala temo za diplomsko nalogo. Pri predmetu, ki mi je bil poleg rimskega prava skoraj najljubši. Filozofija prava. Pravne vrednote in vprašanje njihove hierarhije, se je glasil naslov, ki me je naravnost očaral in prepričana sem bila, da bom v pisanju uživala. Minilo je leto, dve, tri. In napisala nisem niti ene same besede. To, da sem se medtem ukvarjala z zadevami, ki so zahtevale bolj znanje gospodarskega in davčnega prava, pa tudi računovodstva, insolvenčnega prava in še česa, je mogoče tudi malo pripomoglo k odločitvi, da je tema vendarle preveč abstraktna in preobsežna za diplomo. Da bi o njej mogoče lahko vse življenje pisala knjigo, ki bi imela vsaj 1000 strani, zagotovo pa ne bom spisala diplome na tistih predpisanih 30-50 straneh. In sem naslov zamenjala za nekaj duhamornega, praktičnega, konkretnega, o čemer sem lahko prav vse povedala v pičlih dveh tednih.


Danes, dvajset let kasneje, po desetih mesecih korona-epidemije, bi bistvo naloge s tistim naslovom strnila v zgolj par povedi. Ne obstaja neka naravna hierarhija pravnih vrednot. Vse so izjemno pomembne. Vprašanje njihove hierarhije pa se pojavi šele v konkretnem primeru, v situaciji, ko ne moremo vseh hkrati ustrezno uresničiti. Ko moramo eni od njih dati prednost pred drugo. Ali več njimi. Nekako tako, kot moram jaz vsak dan v različnih situacijah dati prednost enemu od otrok pred drugimi. Čeprav je vseh osem enakovrednih in povsem enako pomembnih. Če bi jih namesto tega razvrstila po kakršnikoli (fiksni) hierarhiji, bi jih dolgoročno najbrž uničila. Vse, tudi tistega na vrhu, ne le tistega na dnu lestvice. In nekako se mi zdi, da ravno to prav zdaj počnemo z našimi življenji. Držimo se absolutnega hierarhičnega reda vrednot, povsem mimo življenja, ki naj bi ga z njihovo pomočjo usmerjali. Nekako si predstavljam, da bi življenje naj usmerjali tako, da je rezultat čim večje skupno dobro za vse udeležene, ali vsaj čim manjše skupno zlo. Pa me skrbi, da ne počnemo tega. Ampak se slepo držimo nekih predpisov, ki so ali niso skladni z ustavo, služijo ali pa raje ne njenemu uresničevanju. Enako slepo branimo abstraktne vrednote, ne glede na to, ali takšno ravnanje sploh služi življenju, ali bolj njegovi razgradnji. Najbrž smo tudi pozabili, kaj življenje sploh je.


Res, kaj je življenje? Kje ali kdaj se zares začne? In konča? Kje je meja? Je to prvi ali zadnji utrip srca? Vdih z lastnimi pljuči? Ali mogoče zmožnost mišljenja, voljnega usmerjanja lastnih ravnanj? Sposobnost učenja, pomnjenja, zavedanja? Ali to, da lahko sem, kdor želim biti, grem, kamor in kakor hočem, ravnam, kot se mi zdi prav? Ne vem, na to ne znam odgovoriti. Vem le to, da življenje postavljamo na sam vrh lestvice kot absolutno najvišjo vrednoto. In paradoksalno, smo vse manj živi. Ta naša vrednota pa vse bolj prazna ideja brez resnične vsebine.




63 views0 comments

Recent Posts

See All
 
Untitled
 

©2019 by Anna piše blog. All rights reserved.