• Anna

Črni, beli in vsi ostali


Radi si mislimo, da je naš edini problem politika trenutne oblasti, s svojo nasilno, primitivno retoriko. Pa mogoče še vsi, ki temu ploskajo.


Se mi pa dozdeva, da redko kdo opazi, da je tudi med ljudmi polno zavladala taka nasilna, črno-bela retorika, ki zadeve nevzdržno posplošuje, in posameznike, resnične ljudi, razčloveči na dve homogeni kategoriji. Tisti, ki so 100% z nami in drugi. Ti drugi so slepi. Manjvredni. Potrebni sodbe in zaničevanja. Ker so seveda krivi. Vsega, česar mi nočemo biti.


Ne vem, ali je kdo opazil, ampak - če vzamem za primer zdravnike - to ni neka homogena kategorija robotiziranih lutk. To so resnični ljudje, posamezniki, s svojimi življenji, družinami, zgodbami, težavami, ovirami, željami, potrebami in tako naprej. Skratka živi ljudje, s svojimi življenjskimi zgodbami, čustvi in občutki. Jaz sicer nisem eden izmed njih, samo veliko časa preživim med njimi.


Spadam pa v neko drugo kategorijo, ki tudi ne more praktično ničesar storiti prav. Reče se ji starši. Tudi starši nismo neki generiki, ampak zelo specifični posamezniki z zelo različnimi otroki in življenji na sploh. Res si želim, da bi tisti, ki vsakodnevno nagovarjajo 'starše', ki da nam dol visi za naše otroke, ki nismo vredni, da jih imamo, starše, ki smo navadne riti, ki kar mirno gledamo, kako naše otroke mučijo, starše, ki smo navadne pošasti, ker ne zaščitimo svojih otrok pred grozotami, kot sta testna palčka in maska, starše, ki menda ne vidimo težav, nimamo nobene empatije do svojih otrok in smo sploh krivi vsega po spisku od zgoraj navzdol, ker niti ne ravnamo, niti nujno ne mislimo povsem enako kot tisti, ki imajo menda edini do konca in popolnoma prav, pa ne le za njih in njihove otroke, temveč za vse in vsakogar; želim si, da bi pogledali v ogledalo in dojeli, da je tudi ta retorika enako nasilna, brezčutna, črno-bela in kot taka škodljiva, kot ona druga, proti kateri bi se menda radi borili.


Moja konkretna starševska vloga ni enaka niti tisti, ki jo ima oče mojih otrok, kaj šele moj sosed ali soseda, kaj šele kar vsak sleherni abstrakten starš. Ki mimogrede ne obstaja. Smo samo konkretni ljudje. In če se vrnem k moji konkretni starševski vlogi, seveda vidim trenutne težave, absurde, vidim izsiljevanje, pogojevanje, poniževanje in še kaj. Vidim, in ni mi niti približno vseeno. Samo moja logika skrbi za otroke ni, da jih skrijem pred svetom, kakršen je in v katerem živijo in bodo živeli, niti, da odstranim vse ovire in težave, ampak da jim pomagam, če je treba, da ta svet res razumejo, z vsemi bolnimi motivi vred, in se v njem znajdejo. In če je ta svet trenutno tak, kot nevarna reka, jih bom pač učila, kako se v takšnem preživi. Ne bom jim ukazala, kaj morajo misliti in kako ravnati, ker me preveč zanima, kaj so sami domislili in kaj bodo sami izbrali. Ne bom jim niti povedala, katera vrednota mora imeti prednost pred drugo, ker hočem, da to sami ugotovijo. Tudi, če drugače, kot jaz. Ja, seveda, včasih bom kakšnemu vrgla rešilni jopič, ali pa ga pobrala z rešilnim čolnom. Ker v resnici ne morem imeti pristopa, ki bi držal nujno za vse moje otroke, ali za vsakega enako. Ne, ni tega varnega recepta. Dan za dnem opazujem, se sprašujem, tehtam, prilagajam, dvomim, ja, predvsem veliko dvomim. Ker oni niso en otrok, jaz pa zato nujno ne en starš, ampak toliko različnih staršev, kolikor otrok imam. Ker vsak rabi drugega.


Ne, ne strinjam se z ukrepi, ki ciljajo na otroke, že od 13. marca lani ne. Da o tem cele dneve pišem, se kregam in spravljam samo sebe in vse okrog sebe ob živce in pamet si pač ne morem privoščiti. Ne zaradi sebe, ne zaradi njih. Pa tudi če bi si lahko, tega ne želim početi. Ker se s svojimi otroki in za njih vsak dan prebijam čez toliko tako različnih tako zelo večjih težav, da so tudi testne palčke in maske že dolgo v kategoriji de minimis. Razumem pa, da je to komu res velika težava, mogoče največja v celi starševski zgodbi in enako razumem, če se hoče zato z vsem, kar premore, boriti, za karkoli se že hoče. Če lahko, bom pomagala. Ampak brezglavo pljuvanje po drugih starših, ki vsakodnevno sprejemajo drugačne, mogoče tudi težje odločitve, prav res ni borba za svojega otroka, mu ne koristi in ga ne ščiti pred ničemer.


Veliko bi vsi skupaj pridobili iz preproste zavesti o tem, da vsi bijemo vsak svoje bitke, o katerih drugi navadno prav nič ne vedo. Da vsi dajemo od sebe vse, kar zmoremo. Da vsi rabimo nekoga, ki bi nas v našem svetu sprejel, če že ne razumel, in prav nihče nekoga, ki mu vsak dan meče očitke v obraz.


Najlažje je izza varnega zaslona skrbeti za tuje otroke, tako, da kritiziraš njihove starše. To zna vsak in tega imam res vrh glave dovolj. Z veseljem pa vabim kogarkoli, ki bi želel meni, mojih resničnih otrocih pokazati, kako bi jih lahko v teh razmerah, ob upoštevanju vseh njihovih resničnih potreb, bolje vodila, spremljala in varovala. Prosim, in hvala.







187 views0 comments

Recent Posts

See All